Cimetove rolice in orehova potica

Moram semle zabeležiti ta krasen recept, da ga ne bom spet iskala po globinah internetov. Sem ga imela že na starem blogu, pa je šel recept z blogom vred v internetna nebesa, tako da zdaj ponovno pribeležim tule, ker je po njem dosti povpraševanja.

img_0994

Cimetove rolice so carske, ker so neverjetno mehke, tople, in fantastično dišijo. Res ne rabim tu nikogar prepričevati, ampak če bi imela na izbiro potico ali cimetove rolice, bi zagotovo izbrala slednje. Čeprav ponavadi naredim oboje. Iz enakega testa iz iste runde.

Osnova dobrih rolic je seveda testo. Recept zanj sem našla na internetih, v originalu se imenuje ludo testo, ali noro testo po naše. Zakaj? Ker ga vržeš skupaj, počiš v hladilnik in v par urah ali preko noči tako naraste, da ti odpre vrata od hladilnika, če ga daš preveč na rob. Ali bognedej raznese vrečko, v katerem je, zato iz izkušenj dajem to testo vedno v dvojno vrečko.

Noro testo gre takole:

  • 250 ml mleka
  • 1 žlička sladkorja
  • 1 kocka svežega kvasa (42g)
  • 500 g gladke moke
  • 500 g ostre moke
  • 1 pecilni prašek
  • 2 jajci
  • 2 jogurta (2x 180 ml)
  • 3 žlice sladkorja
  • 3 žlice olja
  • 1 žlička soli

V posodici segrej mleko, a le da bo toplo. Jaz ga včasih zamenjam tudi kar s smetano. Dodaj žličko sladkorja in nadrobi kvas, malo pomešaj, pokrij in naj vzhaja.

V večji posodi zmešaš moki, pecilni prašek, sladkor, sol in dodaš olje, malček stepena jajca in jogurt (jaz dam včasih namesto jogurta gosto kislo mleko).

Nato dodaš mleko s kvasom in ves ta poc mešaš s kuhovnico. Potem gneteš kot se gnete kvašeno testo, po potrebi dodajaš moko, če je zelo pocasto, do gladkega. Naše babice so rekle, da more biti testo gladko, kot dojenčkova ritka.

Kepo testa nato daš v vrečko, iztisneš zrak in jo zavežeš. To daš še v eno vrečko zavsakslučaj, ker ni fajn, če prva poči in imaš potem svinjak v hladilniku ob praznikih, ko imaš že tako ali tako preveč dela. Daš vrečo s kepo testa v hladilnik in pozabiš nanj, lahko za nekaj ur ali tudi čez noč.

Testa je ogromno, sama iz teh količin naredim 12 cimetovih rolic, pa še orehovo ali pehtranovo potico in potem ostane še nekaj testa za rogljičke za zajtrk za naslednji dan. Testo je super uporabno za vse živo. Enostavno ga režeš ven iz te ogromne kugle v vrečki in ga jemlješ takrat, ko ga rabiš. Ostane pa v hladilniku lahko tudi nekaj dni. V teoriji, pri nas gre itak v 2 dneh.

Nato pripravim nadev. Takole:

  • 500 g skute
  • 3 žlice sladkorja
  • 3 žlice cimeta
  • jajce

Vse to zmešaš in nato namažeš na debelo razvaljano testo, ki si ga prej še pokapljal/a s stopljenim maslom. Zvaljaš v kačo in narežeš na 12 kosov. Z maslom namažeš pekač in rolice položiš pravokotno na pekač, med njimi naj bo razmak, ker bo testo pokrito vzhajalo še 45 minut.

Tik preden daš v vročo pečico (180 st.), namažeš rolice z žvrkljanim jajcem in pečeš cca 45 minut.

Medtem, ko se rolice pečejo, pripraviš vanilijevo kremo. Sama jo delam po Alenkinem receptu, ki je v podrobnosti razložen s sliko in besedo tukaj.

Za vanilijevo kremo potrebuješ naslednje sestavine:

  • 4 rumenjake
  • 120 g sladkorja
  • 75 g moke
  • 1/2 l mleka
  • strok vanilije

V posodi stepeš z metlico rumenjake in sladkor. Na koncu postopoma dodaj še moko.

Mleko naliješ v lonec in zavreš. Prerežeš vanilijev strok in postrgaš z noževo konico ven semena in jih vržeš v mleko. Sama vržem v mleko tudi strok, vendar ga ne pozabi konec kuhanja odstraniti.

Odstrani lonec z mlekom in vanilijo z ognja in vanj postopoma vmešaj jajčno sleš sladkorno sleš moknato zmes. Nato daš vseskupaj na majhen, čisto majčken ogenj in mešaš ves čas, dokler se krema ne zgosti.

To kremo nato preliješ čez vroče cimetove rolice. Aaaaaahhhhhhh.

Najboljše so seveda še tople. Tako lepo dišijo in so mehke, da nikoli ne ostanejo niti do ohladitve.

Kaj naj zdaj s 4 beljaki?

Orehova potica jih bo hvaležno sprejela. Simpl je. Potrebuješ, tako od oka, ker nisem merila:

  • mlete orehe (cca 30 dag)
  • kozarec mleka ali smetane, cca 2 dcl
  • 2 žlici pravega kakava
  • 4 v trd sneg stepene beljake
  • majčkeno limonine in/ali pomarančne lupinice
  • 1 zavitek vanilijevega sladkorja
  • rum (ki sem ga jaz pozabila dat)
  • 10 dag sladkorja (ker mi ne maramo zelo sladke potice, lahko ga daš tudi več)

Mlete orehe preliješ z vročim mlekom, še bolje s smetano, dodaš kakav in postopoma nežno vmešavaš 4 stepene beljake. Nadev ne sme biti preredek.

Zvaljaš drugo polovico ali dve tretjini od druge polovice (ha, zdaj pa zračunaj, koliko je to) od norega testa, pokapaj z maslom in namaži z namazom. Nato enako zrolaj v kažo, kot rolice, le da tega testa ne režeš ampak ga počiš z maslom namazan in z moko posipan pekač. Sama imam takega lončenega, okroglega, lahko pa pečeš tudi v navadnem štirikotnem pekaču, le da potem testo prerež na pol, če ga je veliko, da pride noter.

Nato naj potica v s krpo pokritem pekaču še lepo vzhaja. Preden jo daš peč, ji naredi luknjice z zobotrebcem in premaži s stepenim jajcem. Peci 45 minut na 180 stopinj, no čas peke je odvisen od količine testa in vsega, pa saj vidiš.

img_1001

Dober tek! Pa javi, kako so ti uspele rolice in potica.

 

 

 

 

 

 

 

Prva smučarija v novi sezoni

Kot je že tradicionalno v decembru, smo skočili s prijatelji na podaljšani vikend in si privoščili ornk smučarijo. To je tista naša smučarija – brez otrok. In tam se res smuča, kot se šika! Nobenih lulat, kakat, pomfri bi, lačen, žejen, krofi, štrudelj in podobnih for ni.

img_0888

No, moram pa priznati, da je iz leta v leto ta naša smučarija s prijatelji vedno bolj podobna geriatrični smučarski sekciji. Kar naprej kdo jamra kaj vse ga boli, en ima frderbano ramo, drugi koleno, tretja je dala čez kemo in podobne, ma vsako leto kaj nebodigatreba dodamo.  Tako, da to v resnici ni pravi ski opening, saj za nas ne obstaja Après Ski ampak se potem raje izležavamo in grejemo po savnah in v hotelskih bazenih in džakuzijih. No, vsaj hotel zagotovo izbiramo po tem koliko toplo vodo imajo v bazenu. In letos mi je celo uspelo it zjutraj plavat. Pogrešam plavanje, zelo.

img_0894

Kljub vsem težavam z zdravjem, s sklepi in vedno manjšo kondicijsko sposobnostjo, smo se vseeno res fajn nasmučali. Mrzlo je bilo k ps (kar očitno ne ustavi domačinov, da se ne bi vozili s kolesi pri minus deset brez rokavic), da so lahko delali sneg na smučiščih in sneg je bil odličen. Smučišča pa prazna!

img_0896

Prvi dan smo se podali na visokogorski Clausberg, ki je imel celo nekaj naravnega snega, druga dva dni smo se svaljkali po mondenem Kronplatzu, četrti dan smo načrtovali osvojiti smučišče nasproti Clausberga, a smo jo morali pičiti malo predčasno domov, ker je najljubši zbolel (čeprav je bil res toplo oblečen in je nosil rokavice).

img_0912

Z vremenom smo imeli terno. Kristalno jasno temno modro nebo, v dolini mraz, zgoraj na kucljih toplotna inverzija z ravno pravimi plus štiri, da je sneg še super.

img_0922

Tudi trije dnevi so bili zvrhano dovolj za začetek. Zdaj grem pa še bolj pridno trenirat body tehniko, da bom fit še za prihajajočo družinsko smučarijo.

Vse fotkice so narejen s telefoninom.

 

Poezija in vino

Za menoj je prekrasen vikend. V družbi prijateljev smo se potepali vse od Pasjega repa v Vipavski dolini (Zelen in Modri Pinot sta žlahtna da je kaj, Samo in Franc pa strastno pripovedujeta zgodbe o vinu) pa vse tja gor do Medane, v Goriških Brdih, h Klinčevim na razvajanje.

Očarala sta nas Simona in Aleks, pa neverjetno mehak kapun, pečen nad ognjem, in vsi ti sočni mehki pršuti, olivno olje, v katerega pomakaš sveže pečen hrustljav kruh. Pa vsa ta neverjetna vina!

In ta toplina, prijaznost, umetnine, razgledi, vinske kleti in njihovi zakladi!

_dsc0171

Aleksova cerkev.

Continue reading Poezija in vino