Imam srečo, da živim blizu Arboretuma in z najljubšim ga tudi redno obiskujeva. V občinah v okolici imamo subvencionirane letne karte in najini z veseljem izkoristiva, najraje ob nedeljah zgodaj zjutraj, ko imava čas za dooolg sprehod, še pred gužvo.
Včerajšnji sprehod je bil še posebej krasen, megla se je zjutraj umikala soncu in pripravila čudovito igro svetlobe. Klikni na slike, da bodo res dobro vidne in poglej:
V zadnjem islandskem zapisu pišem o Zlatem krogu: gejzirih, ogromnih slapovih Gullfoss, tekstonski prelomnici med Evropo in Ameriko, fjordih, kjer je na milijone slanikov naredilo samomor in so se islandci soočili z ekološko katastrofo, pa o globokem tunelu pod fjordom, kopanju zunaj v Secret Lagoon ter o nočnem Reykjaviku. In najpomembnejše, kaj misliš, nam je bilo dano videti severni sij?
Tektonska prelomnica
Pot nas je vodila skozi neskočna polja lave, čez Evrasíuflekann, ke je znan po tektonski prelomnici, stiku, ki ločuje Severnoameriško in Evrazijsko ploščo. Ker je zunaj lilo kot iz škafa, smo se na izhodišču samo na kratko ustavili za skupinsko sliko, nihče pa ni imel volje it nekaj sto metrov naprej, kjer lahko dejansko stojiš med obema kontinentoma hkrati. Razdalja med tektonskima ploščama se vsako leto poveča za nekaj milimetrov.
Gullfoss slapovi
Sem mislila, da sem videla ogromne slapove pred mnogimi leti v Švici, ampak tile – tile so pa res neverjetni! Gullfoss je skupina mogočnih slapov v kanjonu reke Hvítá na jugozahodu Islandije. Skupaj s Þingvellirjem in gejzirji Haukadalurja, je Gullfoss del t. i. Zlatega kroga priljubljenih turističnih izletnih točk. Kljub zimi, izven sezone ter divjimi nalivi in ledenemu vetru, je tukaj bilo res ogromno turistov, temu primerna pa tudi infrastruktura, z ogromnimi restavracijami in trgovinami. Da dobiš predstavo, kako res ogromni so ti slapovi, poglej natančneje na slike, kjer boš videl/a majčkene ljudi.
Gejziri
Prva stvar, ki jo zaznaš, ko na parkirišču pri gejzirih stopiš iz avta, je strahovit smrad po gnilih jajcih. Povzroča ga žveplo iz gejzirjev. Čez nekaj časa se ga navadiš in ga ne zaznaš več. Gejzirji so vsekakor vredni ogleda in postanka, Na vsakih nekaj minut kakšen izbruhne in pihne visoko v zrak vrelo vodo in/ali paro. K sreči so poti okoli njih zamejene, da se kdo, ki bi bil preveč firbčen in prišel preblizu, ne bi opekel.
Najbolj znan islandski gejzir je Geysir, ki pa žal ne bruha več. Ta je znal potisniti vodo in paro kar 70 m visoko.
Poleg nekaj manjših gejzirjev, je mogočen za videt le še gejzir Strokkur, dolgo sem čakala, da sem ujela modri balon in izbruh, pa še to le s telefonsko kamero.
Islandci gejzire izkoriščajo tudi kot energetske vire. Kot zanimivost naj povem, da je bil v kopalnici v hotelu v Reykjaviku tudi ta značilen smrad po žveplu, voda iz pipe pa ogabnega okusa. Matjaž nam je povedal, da če hočeš piti vodo ali umiti zobe brez bruhanja, moraš nastaviti pipo čisto na mrzlo stran – vod za mrzlo vodo je namreč drugačen, kot vod za toplo vodo. Ko se tuširaš s to toplo vodo, ti sicer strašno smrdi, ampak koža pa je zaradi žvepla po tem čudovito mehka 🙂
Fjordi in ekološka katastrofa
Pot po polotokih vodi tudi preko ali okoli fjordov, ena pa je še prav posebej zanimiva: pod fjordom Hvalfjarðargöng smo šli namreč pod morjem, in to kar malo več kot 5 km in to kar 165 m globoko pod morsko gladino. Wikipedija pravi, da se je z odprtjem predora leta 1998, pot med Reykjavíkom ter zahodnim in severnim predelom Islandijeskrajšala kar za 45 kilometrov, za pot, ki je prej trajala 1 uro – potrebuješ sedaj samo okoli 7 minut.
Ko smo se peljali ob enem od fjordov, sem prebrala na tabli ob cesti nekaj informacij o ekološki katastrofi, ki je doletela Islandijo, poleg tiste, da so na njej vikingška plemena v nekaj stoletjih popolnoma izkrčili gozdove. Gozdovi se niso mogli obnoviti zaradi vremena in zaradi ovc. V začetku 20. stoletja so sicer začeli načrtno pogozdovati, ampak stoletja škode je težko sanirati v kratkem času.
Decembra 2012 in Februarja 2013 je morje v fjordu Kolgrafafjordurt naplavilo okoli 52.000 ton slanikov (Clupea harengus). Tako zelo množični pomor rib na svetu še ni bil dokumentiran. Mrtve slanike v ogromnih količinah je naplavilo tudi drugje po Islandiji in na Norveškem.
Dan pred pomorom so na pomorskem inštitutu opazili v bližini fjorda ogromno jato slanikov, po ocenah okoli 300 ton, površine okoli 10km2 in globine okoli 40m.
Pomor slanikov je povzročila prenizka vrednost koncentracije kisika v morski vodi, predvidevajo da zaradi podaljšanega toplega vremena in visoke koncentracije mase slanikov v fjordu.
Pomor je na okolje imel katastrofalne učinke. Slanikom so v morje sledili njihovi predatorji: številne ptice in tjulni, orke, kiti, delfini. Ti so uživali tudi mrtve, razpadajoče ribe, kar je povzročilo tudi večje pomore teh. Še tedne je v fjordu grozovito smrdelo, saj je razpadajoče meso prekrivalo enormne površine obal in morja, zato so februarja 2013 začeli masovno zakopavati trohneče ostanke po obalah in jih odstranjevati. Šele potem se je ravnotežje v ekosistemu začelo vzpostavljati nazaj.
Kopanje zunaj v Secret Lagoon
Popotovanje smo zaključili s kopanjem zunaj. Pri 4 stopinjah smo se kopali zunaj. v Secret lagoon – krasnem vaškem kopališču, v katerem je bila izredno vroča žveplena voda. Zraven bazena, narejenega iz preprostih kamnov, so vrelci vroče vode, ki ves čas spuščajo paro in toplo vodo, ki se steka direktno v bazen. Voda v bazenu je imela okoli 40 stopinj in je bila izredno prijetna. Ampak bolj za namakat in pljuckat pivo v njej, plavat se ni dalo, je bilo prevroče.
Ker se nekateri niso kopali, so pa nam kopalcem prinašali pivo v bazen, smo se pohecali, da naj še nesejo nekaj piva v dar k ličnim hišicam trolov, ki so bile ob bazenu. A. je to res storila in žrtvovala pločevinko Viking piva z dobro željo: da bi zadnjo noč v Reykjaviku pa vendarle videli severni sij. Kaj misliš, je bilo žrtvovanje zaman ali je bilo smiselno?
Reykjavik
Reykjavik me je zelo spominjal na San Francisco, z vsemi temi klančki in nanizanimi hišicami, pa tako malo hipijevsko, skoraj laissez-faire izpade z murali in pošvedranimi okni. V mestu je tudi vidno boljši standard, kot v drugih, bolj ruralnih delih Islandije. Celo nekaj nebotičnikov imajo. Komaj sem čakala, da vidim njihovo znamenito mogočno katedralo Hallgrímskirkje in pa seveda koncertno dvorano Harpo.
Severni sij
Po večerji v restavraciji smo šli na sprehod po Reyjkaviku, nekateri smo še vedno upali, da nam bo uspelo videti severni sij – auroro. Mesto ima živahno nočno življenje, v nakupovalni uličici, ki me je spominjala na dublinški Temple Bar se je iz barov slišala živahna glasba, v mnogih smo skozi izložbe videli, kako plešejo. Ob morju smo se ustavili ob obeležju vikingom, ter zrli v nebo, ki je bilo ves čas oblačno in tudi svetlobno onesnaženje sredi Reyjkavika tudi ni dajalo kaj dosti upanja, da bomo videli severni sij.
Cel teden smo jo lovili, to auroro, vstajali ob 3.00 zjutraj, se vozili na lokacije, ure in ure zmrzovali, ko nas je bičal veter, ko smo spremljali aurora appe… Nekako sem se že sprijaznila, da aurore pač ne bom videla (in imela dober izgovor za ponoven obisk Islandije).
Nebo se ni strinjalo, zlivalo je na nas mrzlo vodo in zapiralo oblake. Zvečer, v Reykjaviku smo šli na večerjo. Bolečino v tošlnih in prepolne želodce smo zdravili s prijetnim sprehodom po centru, do katedrale in pristanišča in gledanjem v nebo. Nič, spat gremo, le nekaj jih je še vztrajalo pri katedrali. Oblaki so se trgali, a severnega sija ni bilo.
S cimro M. sva šli okoli polnoči spat, medtem ko je šla druga cimra še en krog. Zazvoni telefon “hitro pridita, pri katedrali je aurora!” In sva, kar v pižamah spodaj pod bundo in brez modrcev, tekli, ma kaj tekli – leteli proti Hallgrimskirkji. Nekaj ulic pred katedralo sva jo zagledali med hišami in jo slikali kar s telefonom, ker ni bilo časa postavljat stojala in štimat fotoaparat. Malo pa sem jo samo občudovala kar tako. Aurora je neverjetna, prelepa, kako se ti njeni žarki premikajo in zeleno vrtinčijo ter rišejo vzorce. Življenska želja, da vidim auroro, se mi je uresničila. Hvala, draga moja A., za to ti bom večno hvaležna!
Shopping v Reykjaviku
Zadnji dan, pred odhodom na letališče sem doživela še Reykjavik z dopoldanskim sprehodom po mestu. Seveda sem se ustavila v pekarnici, iz katere so noro dišale cimetove rolice. Zanje se odpovem dieti, vedno.
Shopping? Eh, to ni zame! Kupila sem si le ene lepe pletene copate, vsakič, ko jih obujem, se spomnim na Islandijo. Otrokom sem prinesla čokolade z motivi vulkanov, možu pa seveda pivo Viking. Drugih spominkov ali kakšne lepe windstopper jakne, po katerih na Islandiji slovijo, nisem kupovala.
Tako, potovanje se je zaključilo in domov sem šla srečna: videla sem severni sij!
Polet nazaj v Budimpešto smo imeli pozno popoldan, prispeli smo okoli polnoči. Zelo sem bila vesela, ker se je najljubši odločil, da si z najmlajšo hčero naredita izlet v Budimpešto in sta me prišla iskat, tako sem bila hitro doma že v zgodnjih jutranjih urah.
Bom še šla kdaj na Islandijo? O ja, zagotovo, toliko je še stvari, ki jih moram videti in doživeti. Sem si pa iz glave izbila romantično predstavo o snegu, zakurjenih kaminih in toplih savnah. Zdaj imam naslednji popotovalni cilj: Ferske otoke.
Preberi prejšnje islandske zapise:
V tem zapisu se bomo potepali po polotoku Snæfellsjökull, si ogledali še eno lepo cerkvico in svetilnik, avanturistično prenočevali v Ólafsviku, ter o čarovniški gori in lovljenju severnega sija – aurore.
5. in 6. dan smo se tako potepali po polotoku Snæfellsjökull in se nato odpravili nazaj proti Reykjaviku.
Polotok Snæfellsjökull na zahodu Islandije je super opisal že fotografski sopotnik Matevž tukaj, zato te vabim, da si prebereš kaj več kar pri njemu, jaz pa ga bom raje pospremila s svojimi fotografijami spodaj.
2 noči smo spali v, vremenskim vplivom precej izpostavljenem, ribiškem mestecu Ólafsvík. Nanj me veže tudi anekdota, ki se ji zdaj smejimo, ampak takrat, ko se nam je to dogajalo, ni bilo prav nič smešno.
Čez Ólafsvíku sem eno popoldne sama sprehodila v bičajočem ledenem vetru in dežju. Prvi večer je bila večerna svetloba nora – prav vijolična. Kljub dobrim oblačilom, sem bila mokra ko miš že v prvih 5 minutah, res je bilo divje. In medtem, ko sem se jaz zavijala v mojo krasno debelo toplo bundo, se je lokalna mularija po mestu in na bližnjem nogometnem igrišču podila v islandskih pletenih volnenih puloverčkih in kratkih hlačah. Veter je tako zelo močno pihal, da je vodo iz velikega slapu nad mestom dobesedno nosilo pokonci.
Kljub temu, da ima Ólafsvíku zelo malo prebivalcev, ima kar nekaj znamenitosti, meni pa so najbolj padle v oči slikovito pobarvane hiške, ki na slikah izgledajo, kot da so iz lesa, ampak so v resnici iz tanke pločevine. Tudi sicer je gradnja na Islandiji zelo skromna, saj nimajo ne lesa in ne zidakov. Ponoči je veter tako močno butal v apartmajsko hišo ob pristanišču, da nismo mogli spati. Vseeno so male ribiške ladje normalno izplule, kljub podivjanemu morju. Res so maherji.
Slapovi in čarovniška gora Kirkjufell
Če si gledal/a Igro prestolov, ti bo pokrajina znana, saj so prav tukaj snemali nekaj prizorov za sedmo sezono. Gora je visoka 463 metrov in izredno markantno štrli iz pokrajine ob obali: Stoletja so jo pomorci uporabljali za orientir, je pa tudi izredno priljubljena točka za fotografiranje severnega sija, če imaš srečo. No, najprej sem napisala, če se ti userje, pa se mi ni zdelo lepo. No, nam se ni.
Če drugega ne, sem tu uspešno naredila svojo prvo nočno fotografijo s svilenim tokom vode, slapove smo v črničrničrni temi dosvetljevali z naglavnimi svetilkami. Prav čarovniško lepo so izpadli, zato prebedena noč vseeno ni bila zaman.
Ta fotografija ima našponan ISO in zelo dolgo odprto zaslonko, zato izgleda, kot da je narejena podnevi. V resnici pa je bilo črno kot v rogu.
Nočna anekdota te zanima?
Vstali smo sredi noči in se odpravili proti čarovniški gori in slapovom Kirkjufell, saj je bila vremenska napoved za nočno jasnino in posledično možnosti za videti in doživeti severni sij dokaj ugodna. Po nekaj nočnega prestavljanja po parkirišču in nočnemu slikanju slapov Kirkjufella, se je prva ekipa odpravila nazaj domov še kakšno uro pred nami. Ko sem prišla okoli 5.30 zjutraj nazaj v apartmajsko hišo, kjer smo bili nastanjeni, sem tako zagledala moji cimri premraženi na stopnicah.
Kaj se je zgodilo?
Vrata v apartmaje se odpirajo na ključavnice, v katere vtipkaš številčno kodo. In no, naša ni delala, na telefonsko številko na ključavnici pa se nihče ni javljal sredi noči. Z ekipo iz našega avta smo se hitro organizirali in tako smo noč prespale na kavčih v drugih sobah, pokrite z bundami. Ker je bila v naši so bili tudi vsa hrana, smo imeli tudi zajtrk precej kasneje, kot sicer. Tako sem imela za zajtrk včerajšnji čaj iz termovke in gostiteljev čips. Najboljši zajtrk ever, ti rečem, še danes sem hvaležna zanj! Zjutraj smo le uspeli priklicati lokalnega majstra, ki je prišel popravit ključavnico.
Zjutraj smo se odpravili v dežju, zato smo se čez vulkanski krater Saxhóll samo zapeljali, ustavili pa smo se v nacionalnem parku Djúpalónssandur, kjer so nas pozdravili in sonce in ledeni dež ter orkanski veter hkrati. Za nagrado smo dobili fantastično mavrico. Plaža Djúpalón je, kot večina plaž, črne barve, iz vulkanskih majhnih kamenčkov, na njej pa, tako pravijo, je v največji skali na plaži tudi cerkev za male islandske trole. O njih še malo več v naslednjem prispevku.
Še nekaj fotografij s poti.
Cerkvica Búðakirkja
Če gledaš fotografije Islandije, je ta cerkvica Búðakirkja zagotovo med njimi. Majhna, črna, skromna cerkvica na obali, a v čudovitem plesu sonca in vetra nadvse slikovita, ma ni čudno, da je vsepovsod. Do cerkvice prideš čez širno polje razdrapane lave, zato se ozka asfaltna pot vije gori-doli-naokoli, da je joj.
Izvorna cerkvica je bila postavljena leta 1703, ampak ker potem zanjo niso dobili pastorjev, je bila razmontirana. Rekonstruirali so jo šele leta 1987 – za kar obstaja zanimiva zgodba o enem samem članu, ki je dosegel, da se je cerkvica postavila nazaj.
Svetilnik
Naslednjič pa napišem še kaj o gejzirih, ogromnih slapovih Gullfoss, tekstonski prelomnici med Evropo in Ameriko, fjordih, kjer je na milijone slanikov naredilo samomor in so se islandci soočili z ekološko katastrofo, pa o globokem tunelu pod fjordom, kopanju zunaj v Secret Lagoon ter o nočnem Reykjaviku. In najpomembnejše, kaj misliš, nam je bilo dano videti severni sij?
Slike so močno pomanjšane, veliko jih je narejenih iz vozečega avtomobila, skozi steklo, zato niso v najboljši kakovosti.
Prejšnji zapisi o Islandiji:
Tretji in četrti dan smo na Islandiji preživeli na jugovzhodu. Obiskali smo ledeniško jezero, ledenik in črno vulkansko plažo s čudovitimi kosi ledu, ki se počasi topijo v morje. Naslednji dan pa smo se sprehodili do ostankov letala na plaži ter po čudovitih pečinah in vulkanskih plažah.
Ledeniško jezero in ledene gore
Jutranja vožnja čez divjo preirjo je bila fantastična, Ves čas nas je spremljal ogromen ledenik, oiroma njegovi “jeziki”.
Slika s table prikazuje, kako se je ledenik v zadnjih 100 letih zaradi globalnega segrevanja skrčil.
Temperatura zemljišča se je dvignila za 1 stopinjo v primerjavi s pred-industrialnim časom, led v morju in ledeniki se pospešeno topijo, vodna gladina se dviguje, spreminja se vegetacija in z njo naselitve živalskih vrst. Ledeniki trenutno prekrivajo približno 10% Islandskega površja, predel Vatnajökull obsega7.700 km2 in je največje zaledenelo področje v Evropi zunaj Arktike. Ker se ledeniki hitro topijo, napovedujejo, da to področje ne bo več pod ledom že čez 80 let.
Ledeniško jezero JÖKULSÁRLÓN se nahaja skoraj 400 km vzhodneje od Reykjavika in do nje vodi ravna, dolga pot čez številne izteke ledenikov v morje. Mi smo sicer štartali iz hostla v Holu, kjer smo bili nastanjeni, pa še vedno smo imeli kar precej vožnje do tja. Pri vožnji je zanimivo, da cesta vodi čez številne mostove iz železnih konstrukcij, ki pa so ozki in je vožnja možna samo v eno smer. Predvidevam, da so mostovi tako racionalni predvsem zato, ker se pokrajina čez ledeniške izteke, morene, ves čas spreminja in te mostove lažje prestavljajo, ko se tla pod njimi zamikajo.
V ledeniško jezero smo se tudi zapeljali z amfibijskim vozilom. To izgleda tako, da se vkrcaš na kopnem, čoln/avto se tam pelje še s kolesi, potem pa zapelje direktno v vodo. Za nami je ves čas vozil še prazen gumenjak z enim članom posadke, vodička na čolnu se je pohecala, da je to za našo varnost, če se naše vozilo slučajno potopi.
Vožnja med ledenimi gorami je bila res nekaj posebnega. Prav mistične so, neverjetnih oblik in noro lepe. Doživetje je res nekaj posebnega. Žal nismo šli bližje k ledeniku Vatnajökull, sukali smo se bolj po ledeniški laguni. Uspela sem videti nekaj tjulnov okoli ledenih gor, no, bolje rečeno, le njihove gobčke in glave, ki so kukali iz vode. So se držali bolj stran od turistov.
Prav tako nismo šli na ledenik, tega sem si pustila za naslednjič. Na ledenik vozijo s posebnimi ogromnimi džipi, cene pa so tudi tako ubrisane, da se noben v naši skupini ni odločil za tovrstno avanturo. Želela sem si sicer videti in doživeti ledeno ledeniško jamo, ampak bo ta tudi počakala do naslednjič.
Plaža diamantov
Zraven ledeniškega jezera je še t.i. plaža diamantov. Na črnem vulkanskem pesku se nalagajo ostanki ledu iz ledenih gor iz lagune. Tu nismo imeli sreče z vremenom, v soncu so namreč fantastičnih barv, ampak vseeno je bilo prelepo. Po plaži lahko hodiš ure in ure, tako ogromna je in loviš v fotografski objektiv čudovite oblike in svetlobe ledu. Je pa na njej tudi pošteno pihalo.
Iz jezera teče voda skozi ozek prehod v Atlantski ocean. Ko smo bili mi tam, je voda drla zelo močno, kar strašljivo. Ob plimi pa se tok obrne in slana voda iz Atlantika, ki ima cca 5-6 stopinj več vdira v jezero in vse to dogajanje razbija ledene gore v laguni v manjše kose, ki se nalagajo na plaži. Hoja okoli teh kosov ledu je na plaži možna ob oseki, se je pa plima izredno hitro dvigovala in marsikomu se je zgodilo, da ga je, ko je bil/a zatopljen/a v fotografiranje, poplavila voda čez čevlje. Menda je ta del tudi zelo nevaren in valovi vsako leto odnesejo nekaj neprevidnih turistov.
Okoli ledenika je bilo, kljub za ta čas visoki temperaturi, precej vlažno, ker je pihal leden veter, zato je bil tudi občutek mrazu precejšnji. Sem bila kar ornk premražena, ko smo se popoldan vrnili v hostel in je topel čaj zelo prijal. Tudi to noč smo upali na auroro, ki je žal ni bilo. Smo leteli ven, ker naj bi nekaj bilo, ampak se je videla le tanka zelena črta nad hribom, pa še to je zaznala le kamera, z očmi ni šlo.
Ostanki letala na Sólheimasandur
Pred 50 leti je na južni obali Islandije strmoglavilo vojaško letalo DC-3, menda so vsi nesrečo preživeli, ostanki letala pa so postali turistična atrakcija. Še posebej za influenserje, ki so se afnali po njem tudi v precej neprimernih oblačilih za tisto vreme.
Do letala prideš iz parkirišča ob cesti, po povsem ravni cesti iz črnega peska. Nekateri smo se do razbitin odpravili peš, je približno 4 km hoda v eno smer, drugi so si izbrali vožnjo z ogromnim zverinskim tovornjakom-busom (vozovnica je bila okoli 15 eur), ki je mimo nas, pešcev, drvel z noro hitrostjo. Vožnja s tovornjakom-busom traja okoli 8 min., peš pa smo potrebovali okoli 40-50 min v eno smer. Pri letalu so čudoviti pogledi na okoliške gore in na drugo stran, proti morju, na neskončne plaže.
Dyrhólaey, pečine, črna plaža Reynisfjör, svetilnik
Po letalu smo obiskali še rt Dyrhólaey. Tukaj je zopet ledeno deževalo in močno pihalo, zato sem po vrhu pečin bolj kot ne hitro preletela in skrivala fotoaparat pod bundo. Pečine so izredno slikovite, polno je “igel” in naravnih mostov, vse je v čudoviti črni barvi, ki je v kontrastu z razdivjanim morjem. Tudi tukaj so valovi izredno nevarni in so povsod opozorila, da naj se ljudje ne približujejejo preveč robu. Valovi so bili visoki tudi po več metrov in so se divje razbijali ob pečinah.
Dyrhólaey je bil leta 1987 razglašen za naravni rezervat, z namenom, da se zaščiti narava in predvsem ptiči, ki so naseljeni v tem predelu. Včasih so ptice in njihova jajca tudi uživali. Dyrhólaey se je oblikoval v vulkanskem izbruhu pred 80 milijoni let v vulkansekm izbruhu pod morjem. V tem predelu gnezdijo zaščitene vrste ptic, med njimi je najbolj znane in izredno ljubke njorke (puffin) ter številne vrste galebov. V času gnezdilne sezone, med 1. majem in 25. junijem dostop v naravni rezervat omejijo. Vse to sem prebrala na tabli ob rezervatu, da ne bo kdo mislil, da prepisujem iz Wikipedije 🙂
Od 1910 je visoko na vrhu pečin tudi čudovit svetilnik.
Zapeljali smo se še do plaže Reynisfjara, kjer je bilo noro veliko turistov. Nad plažo se dvigujejo izredno lepe heksagonalne bazaltne forme, pod njimi pa so tudi jame. Iz njih se lepo vidijo “igle”, ki smo jih videvali sicer tudi iz drugega konca, iz Vika. Glede na to, da smo bili tu pozimi, ko je turistov malo, pa je bila na plaži ornk gneča, si sploh ne predstavljam silne gneče tu poleti.
Naslednji zapis pa bo o polotoku Snæfellsjökull, fjordih, globokem tunelu pod fjordom, še eni lepo cerkvici in svetilniku, Ólafsviku, čarovniški gori in lovljenju aurore.
Prejšnji zapisi o Islandiji:
Potopis po zimski Islandiji
Prvi dan smo štartali že pred četrto uro zjutraj iz Ljubljane, s prijetnimi 5-urami vožnje do Budimpešte. V skupini nas je bilo skupaj 14, malo smo se poavtali in ob tem že začeli spoznavati. Matjaž nas je sicer že nekaj dni prej povabil na spoznavno predavanje in navodila v njegovi foto učilnici, ampak saj veš kako je… ko naenkrat spoznaš več kot 10 imen… V Budimpešti smo šli gladko čez vse letališke kontrole in ker je imelo letalo malo zamude, so se nekateri lahko še izdatno založili z zalogami alkoholov v brezcarinskih prodajalnah, saj na Islandiji ni možno kupiti alkohola v prosti prodaji ampak samo v specializiranih državnih trgovinah.
Polet je iz Budimpešte do Keflavika trajal 5 ur, minil je hitro in v prijetnem pogovoru s sopotnico in bodočo cimro za naslednji teden. Let z Airbusom A21 je bil miren, razen manjših turbulenc, nič hudega ni bilo. Domači so polet doma spremljali s Flight radarjem in me je ob pristanku že pričakal SMS “vidim, da ste srečno pristali”. Pristali smo še podnevi, saj je čas na Islandiji pozimi zavrten za eno uro nazaj. Prvi vtis je bil zanimiv: poglej, kako sonce zahaja. Ampak “zahaja” to sonce kar ves čas, saj je, vsaj po višini gledano, na podobni točki na nebu. Dan je bil v začetku novembra dolg dobrih 6 ur, kar je pomenilo, da je bila ob 9.00 zjutraj še trda tema, pošteno znočilo pa se je tam okoli 18h.
Prvi večer smo se nastanili v hotelčku blizu letališča, v Keflaviku, in se odpravili na večerjo v bližnje, majhno pristaniško mestece. K sreči nas je Matjaž že prej pripravil na cenovni šok po islandskih restavracijah. Burger in pivo zlahka prideta tudi po 50 eur. Cenam navkljub smo bili veseli, ko smo ugotovili, da je natakarica “naša”, mlada in zgovorna Srbkinja in smo lahko naročali po “naše”. Prvi večer sem tako na Islandiji jedla, khmmm – tajsko hrano. Ker kitovo meso mi nekako ni dišalo. Vse je bilo izjemno okusno.
Ker je bila napoved razmeroma ugodna, smo se že prvo noč odpravili na lovljenje severnega sija. Po kratkih uricah ali dveh spanja, smo vstali okoli polnoči in se odpravili z našimi rentanimi džipi do nekaj deset kilometrov stran do krasnega svetilnika. V hipu, ko sem stopila iz avta, pa prvi šok… Kako je lahko tako mrzlo, saj je plus??? Seveda, pihal je zelo močan veter. Zapodili smo se k svetilniku, postavili stojala in fotoaparate ter zrli v nebo, kdo bo prvi zagledal severni sij. Trdno sem verjela, da ga bomo videli že prvo noč, saj je bilo precej jasno in tudi aplikacije z napovedmi severnega sija so bile optimistične.
Okoli 2-3h zjutraj smo se poklapani in prezebni vrnili nazaj domov in samo popadali v postelje, saj smo imeli zjutraj že zgoden odhod in precej vožnje pred seboj.
Zjutraj smo štartali še v trdi temi in v sončnem vzhodu in počasnem delanju dneva sem bolj slutila, kot zares videla pokrajino. Vozili smo se skozi polja lave, ki so prerasla s (pozimi) rjavim mahom in izgledajo, kot da bi jih naril nekdo z bagerjem.
Najprej smo se ustavili v Blue Lagoon, kjer se lahko (bogati) turisti okopajo zunaj v vodi, čudovite modro bele barve, in seveda – zelo topla je. Sprehodili smo se po zunanjih jezerih kopališča in lovili prve sončne žarke in čudovito pokrajino v objektive.
Nato smo se ustavili pri cerkvici Strandarkirja na obali. Veter je močno pihal in ogromni valovi so močno bučali, ko smo se sprehajali okoli slikovite cerkvice, pokopališča in bližnjem nasipu. Narava in divje vreme znata na Islandiji res pokazati svoje prave zobe. Ob cerkivic je zanimivo pokopališče, s slikami prezgodaj umrlih čudovitih mladih islandskih deklet, na nagrobnikih pa ptički.
Na poti naprej od cerkvice smo srečali čudovite islandske konje.
Nato smo se napotili k slapovom Seljalandsfoss, kjer je malce deževalo in seveda tudi močno pršilo od mogočnega slapu. Nori vikingi so šli pod slapom napol nagi, nekateri so se tudi okopali, jaz sem ga raje opazovala bolj od daleč. In poiskala zavetje ob dobri kavici v bližnji koči. Dobro poglej na slikah, kako majhni so ljudje, ki gredo pod slapom, da dobiš občutek, kako visok in mogočen je.
Pot nas je nato vodila še k slapu Skógafoss, na katerega se lahko tudi povzpneš in ga pogledaš od zgoraj. Razgled od slapu proti morju je fantastičen, tudi vreme se nas je usmililo, posijalo je sonce in nam zrihtalo tudi slikovito mavrico pred slapom.
Zvečer smo se ustavili v Víku in nabavili špezo za naslednje 3 dni, saj smo si v hostlu na farmi (okoli pa daleč ničesar), sami pripravljali zajtrke in večerje. Zakaj tako nujno rabimo špezo sem doumela šele ob spoznavanju enormnih kilometrskih razdalj in odsotnosti trgovin v večstokilometrskih radijih. Da o tem, da je bil naš Jeep hibrid in povsem neuporaben v takih razmerah, sploh ne govorim. Bencinski tank je imel prostornine le 25 litrov, na elektriko, ki se je polnila celo noč, pa je v teh razmerah prevozil celih 40 km. Tako smo nenehno računali, kdaj in na kateri črpalki se moramo ustaviti, saj je bil naš tank, kljub zelo ekonomični vožnji, kar naprej prazen.
Zvečer smo skuhali večerjo v hostlu in se malo podružili, obetala se je tudi aurora in prvi so jo uspeli celo majčkeno ujeti, a se je videla le na kameri, ne s prostim očesom. No, precej brezvezna je bila, sem se pa naučila fotografiranja ponoči, z dolgo odprto zaslonko, kar tudi ni od muh. Ponoči nas je prebujalo butanje vetra v okna in zjutraj sem razumela, zakaj sta bila pred hostlom in za hostlom umetno narita hribčka zemlje na sicer ravnem terenu. Kar precej divje je bilo slišat. Ogromna in težka boja, ki je bila na vrhu hriba zvečer je bila zjutraj čisto spodaj na parkirišču.
V 3. dan smo se odpravili tudi še v trdi temi, čeprav je bila ura že okoli 9h.
Naslednjič: o ledenikih in ledenih gorah v 3. dnevu.
Prejšnji zapis:
