What now?

Ugotovila sem, da že precej več kot eno leto nisem ničesar napisala semle.

Priznam, malo sem pozabila, da ta blog še obstaja, in ko je včeraj prišel račun za domeno in hosting, pa – saj veš “should I stay or should I go”. Sem mu dala še eno šanso, pa da vidimo…

Verjetno mi ne bi škodilo, da začnem spet pisati. V tem času, ko bolj čučkamo doma in mi že samo pot do službe da filing “vauuuuu potujem!!!” sem razmišljala, da bi naložila gor lepe fotke iz potovanj prejšnjega leta in letos do konca februarja, saj sem se precej potepala po jadranskih, italijanskih in nemškogovorečih področjih ter posnela nekaj lepih fotk s telefonom. A naj kaj objavim, ali je to “bilo pa prošlo” in naj ostane v nekem drugem času?

No, vmes sem tudi menjala telefon. Priznam: s Huawei P30 Pro se da delat FANTASTIČNE fotke.  Noro dobre fotke. Kot da nekako niso moje, saj jih umetna inteligenca lepo polišpa in uštima, da izgledajo, kot da niso s tega sveta. Huaweizverino sem dala hčeri, in šla nazaj na manjšega jabolčka, ker mi Android zelooo ni ustrezal.

Sedaj sem malo nesrečna: imam telefon s shitty kamero, moj dobri stari Nikon D90 pa tudi jemlje slovo. Počasi mu odpovedujejo razni deli in že en čas imam na nakupovalnem spisku en luškan majhen brezzrcalnik. Ampak kaj, ko me vlečejo dol objektivi od DSLRja (bi jih še vedno rada uporabljala), cene brezzrcalnikov – no, vedno kaj bolj prioritetnega pride vmes: je crknil pralni stroj, pa olje je bilo treba kupit, pa lani sem praznovala okrogli rojstni dan, pa…

Vmes sem bila tudi na začetnem tečaju pri Arnetu Hodaliču. Sem dobila najhudejše darile (bone za Arnetove tečaje) za svoj okrogli rojstni dan lani, ki se ga ne omenja pri ženskah te starosti in lahko rečem samo PRIPOROČAM! Na tem tečaju sem res uživala. Pa še Markotovo surfaško fotko je pohvalil. Arne approves! Čeprav je bila slikana, khm, na avtomatiki. Nič rihtanja zaslonk, pa tega.

No, letos oktobra sem se prijavila še na nadaljevalni tečaj pri Arnetu in Katji. Ta je na terenu in potem na Photoshopu. Tu fejkanja več ni! Zdaj bom morala res enkrat in dokončno osvojit to zaslonko.

Wish me luck!

 

 

 

Prodam Renault Scenic

UPDATE: Avto je prodan.

S težkim srcem prodajam krasen Renault Scenic, letnik 2007. Imenuje se Veronika (dolga zgodba, je pa v zvezi z njenim francoskim poreklom).

Veronika je vsa ta leta pridno in neumorno prenašala mene v službo in nazaj ter kot mama taxi razvažala mulce na treninge in dejavnosti (v avtu niso jedli). Avto je izredno prostoren, tudi notranjost je lepo ohranjena, ima fantastično panoramsko stekleno streho.

 

Noči in vikende je prespala v garaži. Nikoli ni imela neprijetnih srečanj z drugimi avtomobili ali predmeti. Sem njena prva lastnica in sem jo skrbno in redno vozila na servis Renault (k Preši v Cerklje in h Kernu v Komendi).

Veronika ima 169k km, kar je v primerjavi s sovrstniki na avto.net za cca 100k manj. Niti enkrat ni bila muhasta ali me pustila na cedilu. Njen bencinski motor lepo prede in ne povzroča težav.

Pred dobrim letom in pol sem vanjo investirala 2k, ker se ji je upehala klima in je bila v celoti zamenjana, dobila je tudi nov akumulator, nove zadnje amortizerje, sklopko, jermen že prej in še en kup stvari, katerim niti ne vem imena. Vsi rezervni deli so bili vedno originalni, Renaultovi. V sprednje vetrobransko steklo je že pred leti priletel kamenček in naredil luknjo, zato je bilo takrat v celoti zamenjano tudi vetrobransko steklo. Zavarovanje stekel se res splača, majke mi!

Trenutno je še obuta v zimske gume, vožene drugo sezono, v take seksi, ki so tanjše (če je to pravi izraz) od alu feltne pa tja do konca profila. Ima tudi še ne 2 sezoni vožene letne gume, tudi take lepše, ki jih seveda priložim zraven. Zraven gre tudi originalen strešni prljažnik, ki ga je Veronika prenašala točno 2x, ko sem na njem peljala svojo surf desko na Hvar.

Aha, pa celoletno vinjeto ima tudi gor, zavarovanje in registracija ji poteče v prvi tretjini maja.

Zapiši svojo ponudbo v komentar s svojim e-naslovom (ki se na zunaj ne bo videl) in bom stopila v stik s teboj. Če poznaš koga, ki bi avto z ljubeznijo vozil kot drugi lastnik ali lastnica še dolga leta naprej, se priporočam, da mu posreduješ ta oglas.

Še Veronikine slikce, narejene s telefonom. Te dni dežuje, pa na teh slikah ni glih lepo oprana. Ojej, spodaj je prav svinjska, ker imajo pri hčerkini plesni šoli šodr parkirišče z lužami:

UPDATE: Avto je prodan.

Continue reading Prodam Renault Scenic

Berlinski zid

Laibach pojejo v pesmi “Achtung” (album Wat, 2003):

“DIE MAUER IST KEINE GRENZE
UND GRENZE IST KEIN ABGRUND”

Prva asociacija, ko pomisliš na Berlin, sploh če si “starejše” generacije, je seveda zid. O zidu sem prebrala veliko, spremljala nekoč v dnevnih novicah, brala v knjigah, pa vendarle… šele ko si tam in ko greš ob tem zidu in tam na Check Point Charlie ter v muzeju DDR gledaš, prebiraš zgodbe in dokumentacijo o zidu, te ta res šele močno zadane. Continue reading Berlinski zid

Nebo nad Berlinom

Vem, da je naslov klišejski, ampak khm, morala sem 🙂

Berlin je bil že dolgo na moji “to see” listi. Ne samo za videt, ampak za doživet. A veš tisto, ko so mesta, ki imajo tisti pravi vajb in so mesta, ki ga nimajo. Na primer Pariz. Pariz je sicer krasen, ogromen, ima kup lepih stvari, ampak vajba pa nekako nima. Požrle so ga masovke s turisti ter dolge čakalne vrste pred galerijami in muzeji. Berlin pa ta vajb ima. Sploh “vzhodni”.

Continue reading Nebo nad Berlinom