Firence

Pred štirimi leti sva se z bodočo dijakinjo umetniške gimnazije potepali po Firencah in Toskani. In to sva letos jeseni, z frišno brucko, študentko umetnostne zgodovine tudi ponovili. Če sem pred štirimi leti jaz govorila o slikah, ki sva jih občudovali v galeriji Ufizzi, sem zdaj imela sama nadvse podkovano, strastno in zelo zanimivo vodenje naše študentke. Vlekla me je od slike do slike, od kipa do kipa, od muzejev do galerij, pa tudi v kupolo Duoma in na stolp sva se povzpeli, kot se spodobi za pravi turistki. Nekaj dni sva dobro jedli in uživali v vedno krasni Italiji. Ah, Firence. Poglej.

Bivali sva v čudovitem hotelčku, fantastični medičejski vili na hribčku nad Firencami. Do centra mesta sva imeli dobre pol urice peš.

Razgled s terase najine sobe. Voda v bazenu je bila topla in čista. Po celodnevni hoji se je prav prileglo odkravlati nekaj rund. 

Firenške uličice so preplavljene s turisti. Je bilo pa malo scary, saj so ob vseh najpomembnejših turističnih točkah stali do zob oboroženi vojaki ob oklepnikih.

Tudi večer je bil pravljičen, čeprav so me noge od vseh neštetih stopnic in prehojenih kilometrih že pošteno bolele.

V kupolo Duoma vodijo strašno strme stopnice, na trenutke je prostor prav klavstrofobičen. Tale teta je šla navzdol kar rikverc.

Zgoraj, v kupoli, greš lahko po podestu naokoli. Vrtoglavica je bila strašna. Pa freske tudi.

Takole je pa lepo v krstilnici. Končno sem ugotovila, zakaj lahko uporabim prednjo kamero na telefonu, da si ne zlomiš vratu, ko slikaš tole lepoto.

Za vse muke v stopniščnih strmih labirintih si na vrhu poplačana s čudovitim razgledom.

Kosilo in odličen espresso sva si privoščili v Eataly. To je moja najljubša trgovina, itak. Od tam pa ne znam iti, ne da bi nesla domov cel kup dobrot.

Vodička je po Ufizzi galeriji vodila tako katastrofalno, da sva se kaj hitro odcepili in šli po svoje. Gospa je v clickbait slogu razlagala večinoma ameriški skupini o tem, kaj so freske in kaj vse da je narobe z Botticellijevo sliko, mojo drugo najljubšo “Rojstvo Venere”. Da so noge narobe narisane, da so roke čudne, ma ni imela pojma. Takšno je bilo takrat pač pojmovanje lepote, estetski kanon.

To pa je moja najljubša slika, tudi Botticellijeva, Primavera.

Ti dve ogromni sliki me vsakič znova očarata in bi ju lahko gledala ure in ure. Enkrat si bom privoščila zasebno vodstvo po Ufizziju, s šampanjcem in vsem kar gre zraven. In brez horde prepotenih turistov, ki delajo selfije pred vsako “znano” sliko.

V štirih letih se je spremenilo tudi to, da lahko zdaj v vseh galerijah in muzejih slikaš. Včasih to vrgli ven, če si hotel stisniti kakšno hitro s telefonom. Zdaj pa velja le še pravilo, da ne uporabljaš fleša.

Pogled na Duomo z druge strani. Tam čisto na vrhu sva bili, ljudje so na tej sliki male pikice na vrhu.

Potepali sva se po muzejih. Zgodb je ogromno.

Končno sem videla tudi Davida. Na sliki si sploh ne moreš predstavljati te popolnosti. Vodička v Accademii je bila izvrstna, vsaj to.

K sreči sva vzeli vodeni ogled s prednostnim vstopom, saj so bile vrste neskončne, čakalne dobe pa tudi več ur.

Za konec pa še malo Firenškega street arta.