V družbi Sibeta smo se zapeljali na otoček Šćedro in se skupaj z njim sprehodili skozi kraje, kjer je on preživljal svojo mladost. Zgodbe o rastju, življu in običajih so bile nadvse zanimive, kot vedno jih Sibe rad začini tudi s humorjem. Ogledali smo si polja, se sprehodili čez nasade oljčnih dreves, poslušali zgodbe o tem, kako so generacije gradile kamnite ograje, kje so se nekoč pasli oslički in kako so pekli kruh. Prelepo! O tem, kako je bilo življenje težko, kako so nekoč zadruge odkupovale lavando in smilj, pa o tem, kako je bilo nekoč morje bogato z ribo.
V tej peči so nekoč pekli kruh, ki je bil po svoji okusnosti znamenit daleč naokoli.
Vetrovna roža pri hiši in vrtu na vrhu Ščedra, ki jo domačini obnavljajo z veliko ljubezni in čuta za estetiko. 
Zraven daje senco ogromen rožičevec, prepoln plodov, na vrtu pa so mandarine, limone, pomaranče, hruške in pa vrtnine, ki rastejo v tej suši in vročini tam.
Čisto na koncu smo se zapeljali še v zaliv, kjer rastejo leščurji. Veliko leščurjev. Zakopani so v morsko dno in samo delček jih gleda ven, pa vendarle so ogromni. Še dobro, da so zaščiteni.
juhu, pa si le uspela spet malo napisati 🙂
Povej mi kaj je tista rdeče oranžna rastlina? Hči jo je tudi slikala na Lošinju.
-M
Hej, Mitja! Z veseljem! Nimam pojma, kaj je to za ena roža, je pa res hecna, ker vedno stoji in štrli nekje ven 🙂