Budimpešta, 2018

Službena digitalna konferenca me je po šestih letih ponovno pripeljala v Budimpešto.

Mesto me je očaralo že pred leti, ma tokrat pa spet. Sama se šla letos tja sicer precej rezervirano, zaradi Orbana, pa to. Ampak potem sem ugotovila, da mesto in mestni prebivalci živijo in tudi zelo živo in fino protestirajo proti oblastem z umetniškimi instalacijami, ki so potresene po vsem mestu. V pogovoru z domačini sem sicer bolj kot ne razbrala, da o njem razmišljalo podobno, kot ljubljančani ali koprčani o Jankoviču in Popoviču: “Ma saj je grozen človek, ampak je pa močan in za mesto je pa veliko naredil.” No, ja.

S sodelavko sva bili nastanjeni v samem centru mesta, v čudovitem staromeščanskem stanovanju, preurejenem v “Bed&Breakfast”. Prvi večer smo se dobili z ekipami iz drugih držav in šli na njihovo “skoraj Metelkovo” nekaj pojest in popit. Super burgerji, dobro pivo, v redu cene. Večerni sprehod po mestu je bil tudi prijeten, polno je bilo turustov in počutili sva se varno.

Naslednji dan nas je čakala naporna in dolga konferenca od jutra do večera. S sodelavko sva se zvečer uspeli le na hitro sprehoditi po centru in poiskati nekaj dobrega za pojest ter utrujeni popadali v postelje.

Zadnji dan pa je bila sobota in sva imeli celo dopoldne za ogled mesta, povzpeli sva se na grad in k trdnjavi, potem pa sva se počasi ob Balatonu vračali nazaj domov in ustavili v nekaj objezerskih krajih.

Seveda nama je uspelo, da sva se v vetrovnem dnevu ustavili točno na surf/kite spotu (to je en tak magnetizem, ne znam opisat), res nisva vedeli, da je to surf spot. K. je samo zapeljala dol z avtoceste in sva bili tam. Kajtar, ki je ravno šel v vodo, me je prosil za pomoč pri podržanju kajta in že sva debatirala o surfanju po Jadranu. Je rekel, da moram pridet nujno surfat na Balaton. Mogoče pa kdaj res bom.

 

 

 

 

 

Tehnični muzej v Sinsheimu

Že precej službenih poti sem hitela mimo, videla Concorda z avtoceste in vzdihovala zaradi pomanjkanja časa. Nazadnje pa se mi je izšlo: letalo sem imela šele zgodaj popoldan in ob 9.00 sem že bila pri muzeju. Sicer sem imela za ogled na voljo le dobro uro in pol, ker me je še čakala dveurna pot do letališča in na Frankfurtskem letališču je dobro biti vsaj dve do tri ure prej, zato sem šla v tehnični muzej v Sinsheim le z enim samim ciljem: hočem splezat gor v Concorda in ga videt od blizu.

Tehnični muzej v Sinsheimu je res ogromen, zanj bi v resnici potrebovala vsaj en dan. Zato sem bolj kot ne brzela mimo zbirk starih avtomobilov, motorjev, lokomotiv, strojev, zbirk kolesasrskih tekmovanj in koles, občudovala letala, helikopterje in celotne postavljene bitke s tanki in lutkami, zvočnimi učinki in video projekcijami. Ampak jaz sem hotela videt Concorda, zato sem res hitro drvela mimo in slikala s telefonom le, ko me je kakšna zadeva res očarala.

Oktobrsko jutro je bilo peklensko mrzlo, ko sem le splezala po neštetih stopnicah gor do Concorda in vanj. Supersonično letalo je edino ki je uporabljajo tehnologijo nadzvočnih poletov v civilnem letalstvu. Letalo z res bogato zgodovino je letelo je od 1969 do 2003, ima zanimive zgodbe, ena pa se žal ni končala dobro – z zadnjo nesrečo letala, ko so jih po tem umaknili iz prometa. S Concordom si letel iz Pariza do New Yorka v samo 3 urah in pol.

Do razstavljenega letala se povzpneš po strmih stopnicah in nato greš lahko v njem vse do pilotskega kokpita. Notri je bilo vse tesno, umazano in prašno, ampak hej, sem pa le enkrat v življenju videla in doživela tapravega Concorda!

Po Concordu sem nato zlezla še v Tupoljeva. Glede na to, da me je ta dan čakal polet še s pravim, delujočim letalom, sem se potem hitro podvizala naprej na letališče.

Po letalih sem si bolj podrobno ogledala le še Blue Flame, hibridni avtomobil z raketnim motorjem, ki je leta 1970 dosegel hitrost 1014 km/uro. Hudo!

Ampak ziher se bom v Sinsheim še vrnila! 

Poglej slike:

Heilbronn, Nemčija

Zadnje čase sem imela kar nekaj službenih poti.

To ponavadi izgleda tako, da se popoldan usedem na letalo na Brniku, po dobri uri  in 10-20 minut pristanem v Frankfurtu, najamem rent-a-car in se odpeljem v Heilbronn ali Neckarsulm (po kilometrih ni daleč, a so na avtocestah dela in pot z avtomobilom traja še vsaj 2 uri). Zvečer prispem pozno, utrujena padem v hotelsko posteljo in zaspim.

Super je, ker so hoteli v okolici Neckarsulma prilagojeni poslovnim obiskovalcem in je zajtrk že ob 6.30 uri, tako da si naslednji dan lahko že ob 8.00 ali 9.00 na službenih konferencah ali sestankih. Potem, ko si cel dan v “službi”, prideš zvečer utrujena v hotel, tam nekaj na hitro poješ in hja, spet padeš v posteljo. Naslednji dan ali čez dva dni zjutraj pa odbrziš nazaj v Frankfurt in nato z letalom domov.

Tako v kar nekaj obiskih niti nisem uspela videti kaj dosti mesta in okolice, čeprav je izredno lepo. No, Neckarsulm je precej industrijski, univerzitetno mesto Heilbronn pa je prelepo, obdano s hribčki s trtami. Če smo vsaj približno dovolj zgodaj prispeli (v Heilbronnu zaprejo restavracije po 22.00 uri), smo uspeli vsaj na hiter sprehod skozi mesto in na hamburgerje. Hans im Glück ima kar dobre, pa odprt je kakšno uro dalj. Burgerheart ima boljše burgerje, je pa večja gužva in tudi zelo glasno. Včasih, kadar sem sama, pa zavijem v prvo restavracijo ob hotelu in do sedaj še nisem jedla slabo, grem se pa loterijo z nemškimi knedlnimi in mesninami. Preveč kumine radi tlačijo zraven vsepovsod. In jetra.

No, vseeno sem uspela z nekaj potmi nabrati nekaj tudi (iphone) slik s potovanj. Vsakič skušam vsaj nekaj malega videti, če že ni časa za muzeje in galerije, pa skušam doživeti vsaj večerni utrip mest.

Osnovno sredstvo za preživetje dolgčasa na letalu je zame Kindle Paperwhite. Takole bereva s sodelavko vsak polet:

Obvezna slika z letala 🙂

Takole kumrn je Neckarsulm v delu, kjer je industrijska cona. Čeprav mene ti visoki dimniki res fascinirajo, žal pa prispevajo tudi k slabemu zraku v tem okolišu.

Letališča imam rada in nimam rada. Rada imam občutek, da nekam grem, da bom doživela nekaj novega in spoznala nove ljudi, se nekaj naučila. Ne maram pa ure in ure hoje po neskončnih hodnikih, ure čakanja na kontrolah in potem v dolgočasnih sivih čakalnicah. Duty free shopi pa imajo vsi enako ponudbo enakih čokoladic, kozmetike in alkohola. Ok, izjema je letališka trgovina v grškem Solunu, tam je bilo pa res rajsko, s koopicami grških specialitet.

Frankfurtsko je res ogromno letališče, mesto v malem:

To so pa ti neskončni hodniki. Prvi so iz Muchna, drugi iz Frankfurta (podzemna povezava med terminaloma). 

Heilbronn je živahno in lepo mestece. Žal sem ga uspela videti samo ob sončnih zahodih ali v temi 🙂

Nisem pa še uspela zgruntat, zakaj je pred Frankfurtom nekaj deset kilometrov telih stebrov in kabelskih napeljav ob avtocesti in še jih gradijo.

Takole zaenkrat iz nemških popotovanj. Naslednjič pa o tem, da sem enkrat pa le uspela vmes na poti do letališča le uspela skočiti v tehnični muzej v Sinsheimu. Concorda vidiš z avtoceste in vsakič, ko sem se peljala mimo, sem si rekla, da ga pa moram tokrat nazaj grede res iti pogledati.