Potopis po zimski Islandiji
Prvi dan smo štartali že pred četrto uro zjutraj iz Ljubljane, s prijetnimi 5-urami vožnje do Budimpešte. V skupini nas je bilo skupaj 14, malo smo se poavtali in ob tem že začeli spoznavati. Matjaž nas je sicer že nekaj dni prej povabil na spoznavno predavanje in navodila v njegovi foto učilnici, ampak saj veš kako je… ko naenkrat spoznaš več kot 10 imen… V Budimpešti smo šli gladko čez vse letališke kontrole in ker je imelo letalo malo zamude, so se nekateri lahko še izdatno založili z zalogami alkoholov v brezcarinskih prodajalnah, saj na Islandiji ni možno kupiti alkohola v prosti prodaji ampak samo v specializiranih državnih trgovinah.
Polet je iz Budimpešte do Keflavika trajal 5 ur, minil je hitro in v prijetnem pogovoru s sopotnico in bodočo cimro za naslednji teden. Let z Airbusom A21 je bil miren, razen manjših turbulenc, nič hudega ni bilo. Domači so polet doma spremljali s Flight radarjem in me je ob pristanku že pričakal SMS “vidim, da ste srečno pristali”. Pristali smo še podnevi, saj je čas na Islandiji pozimi zavrten za eno uro nazaj. Prvi vtis je bil zanimiv: poglej, kako sonce zahaja. Ampak “zahaja” to sonce kar ves čas, saj je, vsaj po višini gledano, na podobni točki na nebu. Dan je bil v začetku novembra dolg dobrih 6 ur, kar je pomenilo, da je bila ob 9.00 zjutraj še trda tema, pošteno znočilo pa se je tam okoli 18h.
Prvi večer smo se nastanili v hotelčku blizu letališča, v Keflaviku, in se odpravili na večerjo v bližnje, majhno pristaniško mestece. K sreči nas je Matjaž že prej pripravil na cenovni šok po islandskih restavracijah. Burger in pivo zlahka prideta tudi po 50 eur. Cenam navkljub smo bili veseli, ko smo ugotovili, da je natakarica “naša”, mlada in zgovorna Srbkinja in smo lahko naročali po “naše”. Prvi večer sem tako na Islandiji jedla, khmmm – tajsko hrano. Ker kitovo meso mi nekako ni dišalo. Vse je bilo izjemno okusno.
Ker je bila napoved razmeroma ugodna, smo se že prvo noč odpravili na lovljenje severnega sija. Po kratkih uricah ali dveh spanja, smo vstali okoli polnoči in se odpravili z našimi rentanimi džipi do nekaj deset kilometrov stran do krasnega svetilnika. V hipu, ko sem stopila iz avta, pa prvi šok… Kako je lahko tako mrzlo, saj je plus??? Seveda, pihal je zelo močan veter. Zapodili smo se k svetilniku, postavili stojala in fotoaparate ter zrli v nebo, kdo bo prvi zagledal severni sij. Trdno sem verjela, da ga bomo videli že prvo noč, saj je bilo precej jasno in tudi aplikacije z napovedmi severnega sija so bile optimistične.
Okoli 2-3h zjutraj smo se poklapani in prezebni vrnili nazaj domov in samo popadali v postelje, saj smo imeli zjutraj že zgoden odhod in precej vožnje pred seboj.
Zjutraj smo štartali še v trdi temi in v sončnem vzhodu in počasnem delanju dneva sem bolj slutila, kot zares videla pokrajino. Vozili smo se skozi polja lave, ki so prerasla s (pozimi) rjavim mahom in izgledajo, kot da bi jih naril nekdo z bagerjem.
Najprej smo se ustavili v Blue Lagoon, kjer se lahko (bogati) turisti okopajo zunaj v vodi, čudovite modro bele barve, in seveda – zelo topla je. Sprehodili smo se po zunanjih jezerih kopališča in lovili prve sončne žarke in čudovito pokrajino v objektive.
Nato smo se ustavili pri cerkvici Strandarkirja na obali. Veter je močno pihal in ogromni valovi so močno bučali, ko smo se sprehajali okoli slikovite cerkvice, pokopališča in bližnjem nasipu. Narava in divje vreme znata na Islandiji res pokazati svoje prave zobe. Ob cerkivic je zanimivo pokopališče, s slikami prezgodaj umrlih čudovitih mladih islandskih deklet, na nagrobnikih pa ptički.
Na poti naprej od cerkvice smo srečali čudovite islandske konje.
Nato smo se napotili k slapovom Seljalandsfoss, kjer je malce deževalo in seveda tudi močno pršilo od mogočnega slapu. Nori vikingi so šli pod slapom napol nagi, nekateri so se tudi okopali, jaz sem ga raje opazovala bolj od daleč. In poiskala zavetje ob dobri kavici v bližnji koči. Dobro poglej na slikah, kako majhni so ljudje, ki gredo pod slapom, da dobiš občutek, kako visok in mogočen je.
Pot nas je nato vodila še k slapu Skógafoss, na katerega se lahko tudi povzpneš in ga pogledaš od zgoraj. Razgled od slapu proti morju je fantastičen, tudi vreme se nas je usmililo, posijalo je sonce in nam zrihtalo tudi slikovito mavrico pred slapom.
Zvečer smo se ustavili v Víku in nabavili špezo za naslednje 3 dni, saj smo si v hostlu na farmi (okoli pa daleč ničesar), sami pripravljali zajtrke in večerje. Zakaj tako nujno rabimo špezo sem doumela šele ob spoznavanju enormnih kilometrskih razdalj in odsotnosti trgovin v večstokilometrskih radijih. Da o tem, da je bil naš Jeep hibrid in povsem neuporaben v takih razmerah, sploh ne govorim. Bencinski tank je imel prostornine le 25 litrov, na elektriko, ki se je polnila celo noč, pa je v teh razmerah prevozil celih 40 km. Tako smo nenehno računali, kdaj in na kateri črpalki se moramo ustaviti, saj je bil naš tank, kljub zelo ekonomični vožnji, kar naprej prazen.
Zvečer smo skuhali večerjo v hostlu in se malo podružili, obetala se je tudi aurora in prvi so jo uspeli celo majčkeno ujeti, a se je videla le na kameri, ne s prostim očesom. No, precej brezvezna je bila, sem se pa naučila fotografiranja ponoči, z dolgo odprto zaslonko, kar tudi ni od muh. Ponoči nas je prebujalo butanje vetra v okna in zjutraj sem razumela, zakaj sta bila pred hostlom in za hostlom umetno narita hribčka zemlje na sicer ravnem terenu. Kar precej divje je bilo slišat. Ogromna in težka boja, ki je bila na vrhu hriba zvečer je bila zjutraj čisto spodaj na parkirišču.
V 3. dan smo se odpravili tudi še v trdi temi, čeprav je bila ura že okoli 9h.
Naslednjič: o ledenikih in ledenih gorah v 3. dnevu.
Prejšnji zapis: