V zadnjem islandskem zapisu pišem o Zlatem krogu: gejzirih, ogromnih slapovih Gullfoss, tekstonski prelomnici med Evropo in Ameriko, fjordih, kjer je na milijone slanikov naredilo samomor in so se islandci soočili z ekološko katastrofo, pa o globokem tunelu pod fjordom, kopanju zunaj v Secret Lagoon ter o nočnem Reykjaviku. In najpomembnejše, kaj misliš, nam je bilo dano videti severni sij?
Tektonska prelomnica
Pot nas je vodila skozi neskočna polja lave, čez Evrasíuflekann, ke je znan po tektonski prelomnici, stiku, ki ločuje Severnoameriško in Evrazijsko ploščo. Ker je zunaj lilo kot iz škafa, smo se na izhodišču samo na kratko ustavili za skupinsko sliko, nihče pa ni imel volje it nekaj sto metrov naprej, kjer lahko dejansko stojiš med obema kontinentoma hkrati. Razdalja med tektonskima ploščama se vsako leto poveča za nekaj milimetrov.
Gullfoss slapovi
Sem mislila, da sem videla ogromne slapove pred mnogimi leti v Švici, ampak tile – tile so pa res neverjetni! Gullfoss je skupina mogočnih slapov v kanjonu reke Hvítá na jugozahodu Islandije. Skupaj s Þingvellirjem in gejzirji Haukadalurja, je Gullfoss del t. i. Zlatega kroga priljubljenih turističnih izletnih točk. Kljub zimi, izven sezone ter divjimi nalivi in ledenemu vetru, je tukaj bilo res ogromno turistov, temu primerna pa tudi infrastruktura, z ogromnimi restavracijami in trgovinami. Da dobiš predstavo, kako res ogromni so ti slapovi, poglej natančneje na slike, kjer boš videl/a majčkene ljudi.
Gejziri
Prva stvar, ki jo zaznaš, ko na parkirišču pri gejzirih stopiš iz avta, je strahovit smrad po gnilih jajcih. Povzroča ga žveplo iz gejzirjev. Čez nekaj časa se ga navadiš in ga ne zaznaš več. Gejzirji so vsekakor vredni ogleda in postanka, Na vsakih nekaj minut kakšen izbruhne in pihne visoko v zrak vrelo vodo in/ali paro. K sreči so poti okoli njih zamejene, da se kdo, ki bi bil preveč firbčen in prišel preblizu, ne bi opekel.
Najbolj znan islandski gejzir je Geysir, ki pa žal ne bruha več. Ta je znal potisniti vodo in paro kar 70 m visoko.
Poleg nekaj manjših gejzirjev, je mogočen za videt le še gejzir Strokkur, dolgo sem čakala, da sem ujela modri balon in izbruh, pa še to le s telefonsko kamero.
Islandci gejzire izkoriščajo tudi kot energetske vire. Kot zanimivost naj povem, da je bil v kopalnici v hotelu v Reykjaviku tudi ta značilen smrad po žveplu, voda iz pipe pa ogabnega okusa. Matjaž nam je povedal, da če hočeš piti vodo ali umiti zobe brez bruhanja, moraš nastaviti pipo čisto na mrzlo stran – vod za mrzlo vodo je namreč drugačen, kot vod za toplo vodo. Ko se tuširaš s to toplo vodo, ti sicer strašno smrdi, ampak koža pa je zaradi žvepla po tem čudovito mehka 🙂
Fjordi in ekološka katastrofa
Pot po polotokih vodi tudi preko ali okoli fjordov, ena pa je še prav posebej zanimiva: pod fjordom Hvalfjarðargöng smo šli namreč pod morjem, in to kar malo več kot 5 km in to kar 165 m globoko pod morsko gladino. Wikipedija pravi, da se je z odprtjem predora leta 1998, pot med Reykjavíkom ter zahodnim in severnim predelom Islandijeskrajšala kar za 45 kilometrov, za pot, ki je prej trajala 1 uro – potrebuješ sedaj samo okoli 7 minut.
Ko smo se peljali ob enem od fjordov, sem prebrala na tabli ob cesti nekaj informacij o ekološki katastrofi, ki je doletela Islandijo, poleg tiste, da so na njej vikingška plemena v nekaj stoletjih popolnoma izkrčili gozdove. Gozdovi se niso mogli obnoviti zaradi vremena in zaradi ovc. V začetku 20. stoletja so sicer začeli načrtno pogozdovati, ampak stoletja škode je težko sanirati v kratkem času.
Decembra 2012 in Februarja 2013 je morje v fjordu Kolgrafafjordurt naplavilo okoli 52.000 ton slanikov (Clupea harengus). Tako zelo množični pomor rib na svetu še ni bil dokumentiran. Mrtve slanike v ogromnih količinah je naplavilo tudi drugje po Islandiji in na Norveškem.
Dan pred pomorom so na pomorskem inštitutu opazili v bližini fjorda ogromno jato slanikov, po ocenah okoli 300 ton, površine okoli 10km2 in globine okoli 40m.
Pomor slanikov je povzročila prenizka vrednost koncentracije kisika v morski vodi, predvidevajo da zaradi podaljšanega toplega vremena in visoke koncentracije mase slanikov v fjordu.
Pomor je na okolje imel katastrofalne učinke. Slanikom so v morje sledili njihovi predatorji: številne ptice in tjulni, orke, kiti, delfini. Ti so uživali tudi mrtve, razpadajoče ribe, kar je povzročilo tudi večje pomore teh. Še tedne je v fjordu grozovito smrdelo, saj je razpadajoče meso prekrivalo enormne površine obal in morja, zato so februarja 2013 začeli masovno zakopavati trohneče ostanke po obalah in jih odstranjevati. Šele potem se je ravnotežje v ekosistemu začelo vzpostavljati nazaj.
Kopanje zunaj v Secret Lagoon
Popotovanje smo zaključili s kopanjem zunaj. Pri 4 stopinjah smo se kopali zunaj. v Secret lagoon – krasnem vaškem kopališču, v katerem je bila izredno vroča žveplena voda. Zraven bazena, narejenega iz preprostih kamnov, so vrelci vroče vode, ki ves čas spuščajo paro in toplo vodo, ki se steka direktno v bazen. Voda v bazenu je imela okoli 40 stopinj in je bila izredno prijetna. Ampak bolj za namakat in pljuckat pivo v njej, plavat se ni dalo, je bilo prevroče.
Ker se nekateri niso kopali, so pa nam kopalcem prinašali pivo v bazen, smo se pohecali, da naj še nesejo nekaj piva v dar k ličnim hišicam trolov, ki so bile ob bazenu. A. je to res storila in žrtvovala pločevinko Viking piva z dobro željo: da bi zadnjo noč v Reykjaviku pa vendarle videli severni sij. Kaj misliš, je bilo žrtvovanje zaman ali je bilo smiselno?
Reykjavik
Reykjavik me je zelo spominjal na San Francisco, z vsemi temi klančki in nanizanimi hišicami, pa tako malo hipijevsko, skoraj laissez-faire izpade z murali in pošvedranimi okni. V mestu je tudi vidno boljši standard, kot v drugih, bolj ruralnih delih Islandije. Celo nekaj nebotičnikov imajo. Komaj sem čakala, da vidim njihovo znamenito mogočno katedralo Hallgrímskirkje in pa seveda koncertno dvorano Harpo.
Severni sij
Po večerji v restavraciji smo šli na sprehod po Reyjkaviku, nekateri smo še vedno upali, da nam bo uspelo videti severni sij – auroro. Mesto ima živahno nočno življenje, v nakupovalni uličici, ki me je spominjala na dublinški Temple Bar se je iz barov slišala živahna glasba, v mnogih smo skozi izložbe videli, kako plešejo. Ob morju smo se ustavili ob obeležju vikingom, ter zrli v nebo, ki je bilo ves čas oblačno in tudi svetlobno onesnaženje sredi Reyjkavika tudi ni dajalo kaj dosti upanja, da bomo videli severni sij.
Cel teden smo jo lovili, to auroro, vstajali ob 3.00 zjutraj, se vozili na lokacije, ure in ure zmrzovali, ko nas je bičal veter, ko smo spremljali aurora appe… Nekako sem se že sprijaznila, da aurore pač ne bom videla (in imela dober izgovor za ponoven obisk Islandije).
Nebo se ni strinjalo, zlivalo je na nas mrzlo vodo in zapiralo oblake. Zvečer, v Reykjaviku smo šli na večerjo. Bolečino v tošlnih in prepolne želodce smo zdravili s prijetnim sprehodom po centru, do katedrale in pristanišča in gledanjem v nebo. Nič, spat gremo, le nekaj jih je še vztrajalo pri katedrali. Oblaki so se trgali, a severnega sija ni bilo.
S cimro M. sva šli okoli polnoči spat, medtem ko je šla druga cimra še en krog. Zazvoni telefon “hitro pridita, pri katedrali je aurora!” In sva, kar v pižamah spodaj pod bundo in brez modrcev, tekli, ma kaj tekli – leteli proti Hallgrimskirkji. Nekaj ulic pred katedralo sva jo zagledali med hišami in jo slikali kar s telefonom, ker ni bilo časa postavljat stojala in štimat fotoaparat. Malo pa sem jo samo občudovala kar tako. Aurora je neverjetna, prelepa, kako se ti njeni žarki premikajo in zeleno vrtinčijo ter rišejo vzorce. Življenska želja, da vidim auroro, se mi je uresničila. Hvala, draga moja A., za to ti bom večno hvaležna!
Shopping v Reykjaviku
Zadnji dan, pred odhodom na letališče sem doživela še Reykjavik z dopoldanskim sprehodom po mestu. Seveda sem se ustavila v pekarnici, iz katere so noro dišale cimetove rolice. Zanje se odpovem dieti, vedno.
Shopping? Eh, to ni zame! Kupila sem si le ene lepe pletene copate, vsakič, ko jih obujem, se spomnim na Islandijo. Otrokom sem prinesla čokolade z motivi vulkanov, možu pa seveda pivo Viking. Drugih spominkov ali kakšne lepe windstopper jakne, po katerih na Islandiji slovijo, nisem kupovala.
Tako, potovanje se je zaključilo in domov sem šla srečna: videla sem severni sij!
Polet nazaj v Budimpešto smo imeli pozno popoldan, prispeli smo okoli polnoči. Zelo sem bila vesela, ker se je najljubši odločil, da si z najmlajšo hčero naredita izlet v Budimpešto in sta me prišla iskat, tako sem bila hitro doma že v zgodnjih jutranjih urah.
Bom še šla kdaj na Islandijo? O ja, zagotovo, toliko je še stvari, ki jih moram videti in doživeti. Sem si pa iz glave izbila romantično predstavo o snegu, zakurjenih kaminih in toplih savnah. Zdaj imam naslednji popotovalni cilj: Ferske otoke.
Preberi prejšnje islandske zapise: