Tretji in četrti dan smo na Islandiji preživeli na jugovzhodu. Obiskali smo ledeniško jezero, ledenik in črno vulkansko plažo s čudovitimi kosi ledu, ki se počasi topijo v morje. Naslednji dan pa smo se sprehodili do ostankov letala na plaži ter po čudovitih pečinah in vulkanskih plažah.
Ledeniško jezero in ledene gore
Jutranja vožnja čez divjo preirjo je bila fantastična, Ves čas nas je spremljal ogromen ledenik, oiroma njegovi “jeziki”.
Slika s table prikazuje, kako se je ledenik v zadnjih 100 letih zaradi globalnega segrevanja skrčil.
Temperatura zemljišča se je dvignila za 1 stopinjo v primerjavi s pred-industrialnim časom, led v morju in ledeniki se pospešeno topijo, vodna gladina se dviguje, spreminja se vegetacija in z njo naselitve živalskih vrst. Ledeniki trenutno prekrivajo približno 10% Islandskega površja, predel Vatnajökull obsega7.700 km2 in je največje zaledenelo področje v Evropi zunaj Arktike. Ker se ledeniki hitro topijo, napovedujejo, da to področje ne bo več pod ledom že čez 80 let.
Ledeniško jezero JÖKULSÁRLÓN se nahaja skoraj 400 km vzhodneje od Reykjavika in do nje vodi ravna, dolga pot čez številne izteke ledenikov v morje. Mi smo sicer štartali iz hostla v Holu, kjer smo bili nastanjeni, pa še vedno smo imeli kar precej vožnje do tja. Pri vožnji je zanimivo, da cesta vodi čez številne mostove iz železnih konstrukcij, ki pa so ozki in je vožnja možna samo v eno smer. Predvidevam, da so mostovi tako racionalni predvsem zato, ker se pokrajina čez ledeniške izteke, morene, ves čas spreminja in te mostove lažje prestavljajo, ko se tla pod njimi zamikajo.
V ledeniško jezero smo se tudi zapeljali z amfibijskim vozilom. To izgleda tako, da se vkrcaš na kopnem, čoln/avto se tam pelje še s kolesi, potem pa zapelje direktno v vodo. Za nami je ves čas vozil še prazen gumenjak z enim članom posadke, vodička na čolnu se je pohecala, da je to za našo varnost, če se naše vozilo slučajno potopi.
Vožnja med ledenimi gorami je bila res nekaj posebnega. Prav mistične so, neverjetnih oblik in noro lepe. Doživetje je res nekaj posebnega. Žal nismo šli bližje k ledeniku Vatnajökull, sukali smo se bolj po ledeniški laguni. Uspela sem videti nekaj tjulnov okoli ledenih gor, no, bolje rečeno, le njihove gobčke in glave, ki so kukali iz vode. So se držali bolj stran od turistov.
Prav tako nismo šli na ledenik, tega sem si pustila za naslednjič. Na ledenik vozijo s posebnimi ogromnimi džipi, cene pa so tudi tako ubrisane, da se noben v naši skupini ni odločil za tovrstno avanturo. Želela sem si sicer videti in doživeti ledeno ledeniško jamo, ampak bo ta tudi počakala do naslednjič.
Plaža diamantov
Zraven ledeniškega jezera je še t.i. plaža diamantov. Na črnem vulkanskem pesku se nalagajo ostanki ledu iz ledenih gor iz lagune. Tu nismo imeli sreče z vremenom, v soncu so namreč fantastičnih barv, ampak vseeno je bilo prelepo. Po plaži lahko hodiš ure in ure, tako ogromna je in loviš v fotografski objektiv čudovite oblike in svetlobe ledu. Je pa na njej tudi pošteno pihalo.
Iz jezera teče voda skozi ozek prehod v Atlantski ocean. Ko smo bili mi tam, je voda drla zelo močno, kar strašljivo. Ob plimi pa se tok obrne in slana voda iz Atlantika, ki ima cca 5-6 stopinj več vdira v jezero in vse to dogajanje razbija ledene gore v laguni v manjše kose, ki se nalagajo na plaži. Hoja okoli teh kosov ledu je na plaži možna ob oseki, se je pa plima izredno hitro dvigovala in marsikomu se je zgodilo, da ga je, ko je bil/a zatopljen/a v fotografiranje, poplavila voda čez čevlje. Menda je ta del tudi zelo nevaren in valovi vsako leto odnesejo nekaj neprevidnih turistov.
Okoli ledenika je bilo, kljub za ta čas visoki temperaturi, precej vlažno, ker je pihal leden veter, zato je bil tudi občutek mrazu precejšnji. Sem bila kar ornk premražena, ko smo se popoldan vrnili v hostel in je topel čaj zelo prijal. Tudi to noč smo upali na auroro, ki je žal ni bilo. Smo leteli ven, ker naj bi nekaj bilo, ampak se je videla le tanka zelena črta nad hribom, pa še to je zaznala le kamera, z očmi ni šlo.
Ostanki letala na Sólheimasandur
Pred 50 leti je na južni obali Islandije strmoglavilo vojaško letalo DC-3, menda so vsi nesrečo preživeli, ostanki letala pa so postali turistična atrakcija. Še posebej za influenserje, ki so se afnali po njem tudi v precej neprimernih oblačilih za tisto vreme.
Do letala prideš iz parkirišča ob cesti, po povsem ravni cesti iz črnega peska. Nekateri smo se do razbitin odpravili peš, je približno 4 km hoda v eno smer, drugi so si izbrali vožnjo z ogromnim zverinskim tovornjakom-busom (vozovnica je bila okoli 15 eur), ki je mimo nas, pešcev, drvel z noro hitrostjo. Vožnja s tovornjakom-busom traja okoli 8 min., peš pa smo potrebovali okoli 40-50 min v eno smer. Pri letalu so čudoviti pogledi na okoliške gore in na drugo stran, proti morju, na neskončne plaže.
Dyrhólaey, pečine, črna plaža Reynisfjör, svetilnik
Po letalu smo obiskali še rt Dyrhólaey. Tukaj je zopet ledeno deževalo in močno pihalo, zato sem po vrhu pečin bolj kot ne hitro preletela in skrivala fotoaparat pod bundo. Pečine so izredno slikovite, polno je “igel” in naravnih mostov, vse je v čudoviti črni barvi, ki je v kontrastu z razdivjanim morjem. Tudi tukaj so valovi izredno nevarni in so povsod opozorila, da naj se ljudje ne približujejejo preveč robu. Valovi so bili visoki tudi po več metrov in so se divje razbijali ob pečinah.
Dyrhólaey je bil leta 1987 razglašen za naravni rezervat, z namenom, da se zaščiti narava in predvsem ptiči, ki so naseljeni v tem predelu. Včasih so ptice in njihova jajca tudi uživali. Dyrhólaey se je oblikoval v vulkanskem izbruhu pred 80 milijoni let v vulkansekm izbruhu pod morjem. V tem predelu gnezdijo zaščitene vrste ptic, med njimi je najbolj znane in izredno ljubke njorke (puffin) ter številne vrste galebov. V času gnezdilne sezone, med 1. majem in 25. junijem dostop v naravni rezervat omejijo. Vse to sem prebrala na tabli ob rezervatu, da ne bo kdo mislil, da prepisujem iz Wikipedije 🙂
Od 1910 je visoko na vrhu pečin tudi čudovit svetilnik.
Zapeljali smo se še do plaže Reynisfjara, kjer je bilo noro veliko turistov. Nad plažo se dvigujejo izredno lepe heksagonalne bazaltne forme, pod njimi pa so tudi jame. Iz njih se lepo vidijo “igle”, ki smo jih videvali sicer tudi iz drugega konca, iz Vika. Glede na to, da smo bili tu pozimi, ko je turistov malo, pa je bila na plaži ornk gneča, si sploh ne predstavljam silne gneče tu poleti.
Naslednji zapis pa bo o polotoku Snæfellsjökull, fjordih, globokem tunelu pod fjordom, še eni lepo cerkvici in svetilniku, Ólafsviku, čarovniški gori in lovljenju aurore.
Prejšnji zapisi o Islandiji: