Islandija, priprave
Videti in doživeti Islandijo je bila moja dolgoletna želja. A, kakor je ponavadi s takimi željami… vedno je nekaj, kar jih preprečuje: ali finance, ali pomanjkanje časa, ali menjava službe, ali otroci vedno rabijo nove telefone ali računalnike (čeprav, priznam, k tem tudi sami prispevajo), pa kurilno olje… in namesto sebi obljubljenih 100 eur mesečno v šparovc, pa… vstavi poljubno… ja, priznam, lahko tudi pomanjkanje drajva, da pa to ZARES uresničim…
In tako sva z najljubšim sedela poleti, po dobrem kosilu pred šotorom na našem ljubem Hvaru, srkala dišečo Aleševo kavico, gledala na morje in sončavo na njem, tam pod borovci in uživala trenutke samo za naju, ko je najljubši rekel: »Veš, letos ne bom najemal čolna, so čisto preveč podražili. Ta denar, bi raje videl, da porabiš ti in to za tvojo dolgoletno željo, da greš na Islandijo. Sem že malo pogledal na spletu in našel zate idealno kombinacijo: fotopotep s slovenskim fotografom Matjažem Intiharjem. On to organizira in ima en termin v novembru letos. Greš?«
A imam jaz najboljšega moža na svetu, ali kaj? Seveda sem rekla DA. In ne, on ni hotel zraven, pravi, da je na Islandiji čisto premrzlo zanj in da bi se, med tem, ko bi mi fotkali, čisto preveč dolgočasil v avtu. Vplačala sem predujem in tako postala ravno zadnja članica Matjaževe odprave na Islandijo.
In tako se je, tam konec junija, vse skupaj ZARES začelo.
Poletje je minilo v načrtovanju seznamov, kaj potrebujem za zraven, huh, skorajda kot da bi se odpravlja na Everest. Ziher je ziher, zima na severu ni šala, zebsti me pa res ne sme. Ni minil dan, ko ne bi mislila na to mojo Islandijo in veselila sem se kot mali otrok Dedka Mraza.
Tako sem nabirala iz dneva v dan, kaj vse potrebujem in imela vse skupaj 2 dni pred odhodom takole na mizi. Ojej, več kot pol tega sem morala pustiti doma, saj ni šlo v moj kovček, ki je bil omejen z velikostjo in težo nizkocenovnega letalskega ponudnika.
Do polnoči sem pakirala kovček, tlačila in improvizirala, a veliko stvari je moralo ostati doma: zložljive pohodne palice, grelci za čevlje, fen, ene superge, vse majice s kratkimi rokavi, spalna vreča, pol gat in modrcev in teleobjektiv. Najprej sem poskusila s tem kovčkom, takole je izgledalo:
Glede na to, da smo se selili po krajih in bi skoraj vsako jutro morala to pakirati, to ni bila najboljša ideja. Iz kovčka so tako leteli še flis, tadebel pulover, tadebele rokavice, trenerka, lonček, pa polovica hrane, ostale so le še beljakovinske ploščice in oreščki. Tehtala sem brisači, katera je lažja in manjša ter izbrala samo eno. Mali potovalni kubusi iz Ikee so se izkazali za zelo priročne, neverjetno, kaj vse z rolanjem lahko spraviš vanje in kako so bili priročni pri skorajvsakodnevnem pakiranju.
Drugi kovček ima možnost razširitve z zadrgo in je bil primernejši. Takole, zmagala sem:
Priznam, nahrbtnik je z vso foto opremo, bralnikom, računalnikom in vključno s fotostojalom presegal omejitev teže in le upala sem, da mi ročne prtljage na letališču v Budimpešti ne bodo tehtali.
Teden pred odhodom, ko so vse po vrsti v moji okolici desetkali covidni virusi, sem se izogibalna pisarni in ljudem, v trgovino pa sem preventivno hodila z masko. Da ja ne bi kaj staknila, kar bi mi preprečilo odhod, seveda!
Se nadaljuje…
Naslednjič pa o tem, kako sem cel teden preživela v enih (enih!) volnenih štumfih, merino zimskem smučarskem perilu, enem puloverju, brez pohodnih palic, fena, kupa majic, super zložljive mikro spalne vreče za spanje v hostlih, in preživela.