Vedela sem, da je terasa na vrhu hotela v Solunu uradno zaprta, ker prenavljajo okoli bazena, pa vendarle sem si rekla: “če ne bom vprašal, ne bom vedela in ne doživela” In sem vprašala na recepciji, če bi se vseeno dalo kaj poslikati čudovit razgled z njihove krasne terase.
Prijazen receptor je najprej rekel, da ne, potem pa je vendarle rekel mladeniču, ki mi vsak večer prijazno zapelje avto v hotelsko garažo, da naj me odpelje gor. Pssst, ne smeš povedati njunemu šefu.
Ko so se odprla vrata dvigala v bleščečo jutranjo sončavona terasi, sem bila čisto prevzeta. Kakšen fantastičen razgled! Na eni strani cel Solunski zaliv z magično zasneženim Olimpom v ozadju. Ja, tistim Olimpom, kjer so žurirali grški bogovi. Ter mestno ladjedelnico in propadajočo opuščeno staro pivovarno. Na drugi strani pa milijonsko živahno mesto Solun, ki mu domačini rečejo Thessaloniki.
Ne samo, da sem ujela nekaj lepih fotk, mladenič mi je začel pripovedovati o mestu, kako je nastalo, da so v njem tri univerze, o ustanovitelju mesta, pa o kralju ki je potem kasneje ustanovil Konstantinopolis v Turčiji, o bitkah, uniformah, pa tudi o tem, da grško ime mesta Thessaloniki izhaja iz imena sestre Aleksandra velikega. Očarano sem ga poslušala, ko mi je zanosno razlagal in prav videlo se je, kako ima rad to mesto.
Podatki na wikipediji niso najbolj točni, saj je v mestu, ki se razprostira več kot 45 km v dolžino ob zalivu več kot milijon prebivalcev. Pripovedoval mi je tudi o Olimpu, domačini mu rečejo Oros Olympos ali Olimbos, v resnici pa gre za čez 50 gorskih vrhov, najvišji vrh je Mitikas, in je visok preko 2900 metrov.
Potem mi je pripovedoval o veliki gospodarski krizi leta 2011, katere posledice so vidne še danes, o tem, kako težko je dobiti dobro delo in kako težko živijo domačini. Kljub težkim besedam je bil nasmejan in zadovoljen.
Lepo jutro je bilo to.
