Že precej službenih poti sem hitela mimo, videla Concorda z avtoceste in vzdihovala zaradi pomanjkanja časa. Nazadnje pa se mi je izšlo: letalo sem imela šele zgodaj popoldan in ob 9.00 sem že bila pri muzeju. Sicer sem imela za ogled na voljo le dobro uro in pol, ker me je še čakala dveurna pot do letališča in na Frankfurtskem letališču je dobro biti vsaj dve do tri ure prej, zato sem šla v tehnični muzej v Sinsheim le z enim samim ciljem: hočem splezat gor v Concorda in ga videt od blizu.
Tehnični muzej v Sinsheimu je res ogromen, zanj bi v resnici potrebovala vsaj en dan. Zato sem bolj kot ne brzela mimo zbirk starih avtomobilov, motorjev, lokomotiv, strojev, zbirk kolesasrskih tekmovanj in koles, občudovala letala, helikopterje in celotne postavljene bitke s tanki in lutkami, zvočnimi učinki in video projekcijami. Ampak jaz sem hotela videt Concorda, zato sem res hitro drvela mimo in slikala s telefonom le, ko me je kakšna zadeva res očarala.
Oktobrsko jutro je bilo peklensko mrzlo, ko sem le splezala po neštetih stopnicah gor do Concorda in vanj. Supersonično letalo je edino ki je uporabljajo tehnologijo nadzvočnih poletov v civilnem letalstvu. Letalo z res bogato zgodovino je letelo je od 1969 do 2003, ima zanimive zgodbe, ena pa se žal ni končala dobro – z zadnjo nesrečo letala, ko so jih po tem umaknili iz prometa. S Concordom si letel iz Pariza do New Yorka v samo 3 urah in pol.
Do razstavljenega letala se povzpneš po strmih stopnicah in nato greš lahko v njem vse do pilotskega kokpita. Notri je bilo vse tesno, umazano in prašno, ampak hej, sem pa le enkrat v življenju videla in doživela tapravega Concorda!
Po Concordu sem nato zlezla še v Tupoljeva. Glede na to, da me je ta dan čakal polet še s pravim, delujočim letalom, sem se potem hitro podvizala naprej na letališče.
Po letalih sem si bolj podrobno ogledala le še Blue Flame, hibridni avtomobil z raketnim motorjem, ki je leta 1970 dosegel hitrost 1014 km/uro. Hudo!
Ampak ziher se bom v Sinsheim še vrnila!
Poglej slike:
