V tem zapisu se bomo potepali po polotoku Snæfellsjökull, si ogledali še eno lepo cerkvico in svetilnik, avanturistično prenočevali v Ólafsviku, ter o čarovniški gori in lovljenju severnega sija – aurore.
5. in 6. dan smo se tako potepali po polotoku Snæfellsjökull in se nato odpravili nazaj proti Reykjaviku.
Polotok Snæfellsjökull na zahodu Islandije je super opisal že fotografski sopotnik Matevž tukaj, zato te vabim, da si prebereš kaj več kar pri njemu, jaz pa ga bom raje pospremila s svojimi fotografijami spodaj.
2 noči smo spali v, vremenskim vplivom precej izpostavljenem, ribiškem mestecu Ólafsvík. Nanj me veže tudi anekdota, ki se ji zdaj smejimo, ampak takrat, ko se nam je to dogajalo, ni bilo prav nič smešno.
Čez Ólafsvíku sem eno popoldne sama sprehodila v bičajočem ledenem vetru in dežju. Prvi večer je bila večerna svetloba nora – prav vijolična. Kljub dobrim oblačilom, sem bila mokra ko miš že v prvih 5 minutah, res je bilo divje. In medtem, ko sem se jaz zavijala v mojo krasno debelo toplo bundo, se je lokalna mularija po mestu in na bližnjem nogometnem igrišču podila v islandskih pletenih volnenih puloverčkih in kratkih hlačah. Veter je tako zelo močno pihal, da je vodo iz velikega slapu nad mestom dobesedno nosilo pokonci.
Kljub temu, da ima Ólafsvíku zelo malo prebivalcev, ima kar nekaj znamenitosti, meni pa so najbolj padle v oči slikovito pobarvane hiške, ki na slikah izgledajo, kot da so iz lesa, ampak so v resnici iz tanke pločevine. Tudi sicer je gradnja na Islandiji zelo skromna, saj nimajo ne lesa in ne zidakov. Ponoči je veter tako močno butal v apartmajsko hišo ob pristanišču, da nismo mogli spati. Vseeno so male ribiške ladje normalno izplule, kljub podivjanemu morju. Res so maherji.
Slapovi in čarovniška gora Kirkjufell
Če si gledal/a Igro prestolov, ti bo pokrajina znana, saj so prav tukaj snemali nekaj prizorov za sedmo sezono. Gora je visoka 463 metrov in izredno markantno štrli iz pokrajine ob obali: Stoletja so jo pomorci uporabljali za orientir, je pa tudi izredno priljubljena točka za fotografiranje severnega sija, če imaš srečo. No, najprej sem napisala, če se ti userje, pa se mi ni zdelo lepo. No, nam se ni.
Če drugega ne, sem tu uspešno naredila svojo prvo nočno fotografijo s svilenim tokom vode, slapove smo v črničrničrni temi dosvetljevali z naglavnimi svetilkami. Prav čarovniško lepo so izpadli, zato prebedena noč vseeno ni bila zaman.
Ta fotografija ima našponan ISO in zelo dolgo odprto zaslonko, zato izgleda, kot da je narejena podnevi. V resnici pa je bilo črno kot v rogu.
Nočna anekdota te zanima?
Vstali smo sredi noči in se odpravili proti čarovniški gori in slapovom Kirkjufell, saj je bila vremenska napoved za nočno jasnino in posledično možnosti za videti in doživeti severni sij dokaj ugodna. Po nekaj nočnega prestavljanja po parkirišču in nočnemu slikanju slapov Kirkjufella, se je prva ekipa odpravila nazaj domov še kakšno uro pred nami. Ko sem prišla okoli 5.30 zjutraj nazaj v apartmajsko hišo, kjer smo bili nastanjeni, sem tako zagledala moji cimri premraženi na stopnicah.
Kaj se je zgodilo?
Vrata v apartmaje se odpirajo na ključavnice, v katere vtipkaš številčno kodo. In no, naša ni delala, na telefonsko številko na ključavnici pa se nihče ni javljal sredi noči. Z ekipo iz našega avta smo se hitro organizirali in tako smo noč prespale na kavčih v drugih sobah, pokrite z bundami. Ker je bila v naši so bili tudi vsa hrana, smo imeli tudi zajtrk precej kasneje, kot sicer. Tako sem imela za zajtrk včerajšnji čaj iz termovke in gostiteljev čips. Najboljši zajtrk ever, ti rečem, še danes sem hvaležna zanj! Zjutraj smo le uspeli priklicati lokalnega majstra, ki je prišel popravit ključavnico.
Zjutraj smo se odpravili v dežju, zato smo se čez vulkanski krater Saxhóll samo zapeljali, ustavili pa smo se v nacionalnem parku Djúpalónssandur, kjer so nas pozdravili in sonce in ledeni dež ter orkanski veter hkrati. Za nagrado smo dobili fantastično mavrico. Plaža Djúpalón je, kot večina plaž, črne barve, iz vulkanskih majhnih kamenčkov, na njej pa, tako pravijo, je v največji skali na plaži tudi cerkev za male islandske trole. O njih še malo več v naslednjem prispevku.
Še nekaj fotografij s poti.
Cerkvica Búðakirkja
Če gledaš fotografije Islandije, je ta cerkvica Búðakirkja zagotovo med njimi. Majhna, črna, skromna cerkvica na obali, a v čudovitem plesu sonca in vetra nadvse slikovita, ma ni čudno, da je vsepovsod. Do cerkvice prideš čez širno polje razdrapane lave, zato se ozka asfaltna pot vije gori-doli-naokoli, da je joj.
Izvorna cerkvica je bila postavljena leta 1703, ampak ker potem zanjo niso dobili pastorjev, je bila razmontirana. Rekonstruirali so jo šele leta 1987 – za kar obstaja zanimiva zgodba o enem samem članu, ki je dosegel, da se je cerkvica postavila nazaj.
Svetilnik
Naslednjič pa napišem še kaj o gejzirih, ogromnih slapovih Gullfoss, tekstonski prelomnici med Evropo in Ameriko, fjordih, kjer je na milijone slanikov naredilo samomor in so se islandci soočili z ekološko katastrofo, pa o globokem tunelu pod fjordom, kopanju zunaj v Secret Lagoon ter o nočnem Reykjaviku. In najpomembnejše, kaj misliš, nam je bilo dano videti severni sij?
Slike so močno pomanjšane, veliko jih je narejenih iz vozečega avtomobila, skozi steklo, zato niso v najboljši kakovosti.
Prejšnji zapisi o Islandiji:
