Pomlad in slovo

Je že tako, da vse lepo prehitro mine. Saj je luštno pridet domov, polupčkat otroke in moža, pa ni ga čez spanje v svoji postelji (čeprav je danes ponoči naš maček žural in sem spala bolj malo)…

Ampak pridet iz sončnih in toplih krajev v tole sivo deževno in mrzlo depro, plus vsi ti vroče/hladni prehodi na letaliških avtobusih in letalih… so me danes zvečer dobesedno položili. Grlo me boli, moja glava je balon, kašljam… Ali je gripa, ali se mi toži po soncu, kdobivedel.

Čez vikend se bom sestavljala skupaj, z mislijo na tole pomlad.

Čao, Olimp!

 

Jutro s pogledom na Olimp

Vedela sem, da je terasa na vrhu hotela v Solunu uradno zaprta, ker prenavljajo okoli bazena, pa vendarle sem si rekla: “če ne bom vprašal, ne bom vedela in ne doživela” In sem vprašala na recepciji, če bi se vseeno dalo kaj poslikati čudovit razgled z njihove krasne terase.

Prijazen receptor je najprej rekel, da ne, potem pa je vendarle rekel  mladeniču, ki mi vsak večer prijazno zapelje avto v hotelsko garažo, da naj me odpelje gor. Pssst, ne smeš povedati njunemu šefu.

Ko so se odprla vrata dvigala v bleščečo jutranjo sončavona terasi, sem bila čisto prevzeta. Kakšen fantastičen razgled! Na eni strani cel Solunski zaliv z magično zasneženim Olimpom v ozadju. Ja, tistim Olimpom, kjer so žurirali grški bogovi. Ter mestno ladjedelnico in propadajočo opuščeno staro pivovarno. Na drugi strani pa milijonsko živahno mesto Solun, ki mu domačini rečejo Thessaloniki.

Ne samo, da sem ujela nekaj lepih fotk, mladenič mi je začel pripovedovati o mestu, kako je nastalo, da so v njem tri univerze, o ustanovitelju mesta, pa o kralju ki je potem kasneje ustanovil Konstantinopolis v Turčiji, o bitkah, uniformah, pa tudi o tem, da grško ime mesta Thessaloniki izhaja iz imena sestre Aleksandra velikega. Očarano sem ga poslušala, ko mi je zanosno razlagal in prav videlo se je, kako ima rad to mesto.

Podatki na wikipediji niso najbolj točni, saj je v mestu, ki se razprostira več kot 45 km v dolžino ob zalivu več kot milijon prebivalcev. Pripovedoval mi je tudi o Olimpu, domačini mu rečejo Oros Olympos ali Olimbos, v resnici pa gre za čez 50 gorskih vrhov, najvišji vrh je Mitikas, in je visok preko 2900 metrov.

Potem mi je pripovedoval o veliki gospodarski krizi leta 2011, katere posledice so vidne še danes, o tem, kako težko je dobiti dobro delo in kako težko živijo domačini. Kljub težkim besedam je bil nasmejan in zadovoljen.

Lepo jutro je bilo to.

 

Plesni tečaj

Ko je imel prvi sin pred leti maturantski ples, sva z najljubšim ždela ob tisti okrogli mizi na Gospodarskem razstavišču, žulila ceneno vino in gledala srečne ljudi, ki so plesali. Takrat, tik pred sinovim maturancem nama ni padlo na pamet, da bi se morda lahko pa zdaj res že lahko naučila plesat. Saj, maturanc je bil fajn, ampak nekaj je vseeno manjkalo.

Zato sva sklenila, da bova pred naslednjim maturancem od starejše hčerke, šla v plesni tečaj. No, tam enkrat letošnjega januarja smo že vedeli za datum maturatskega plesa aprila, in takrat je bil skrajni čas, da se vpiševa v plesni tečaj.

Ponavadi sem pri nas doma jaz tista, ki rihtam stvari, tokrat pa se je najljubši zavzeto lotil projekta “THE plesni tečaj”. Kar je razumljivo, tukaj je on vlagal kviskota: če je hotel zaplesati maturantski ples s hčerko, se je pač moral naučiti plesati.

Presurfal je internete in našel obetajoč plesni tečaj z luštno plesno šolo v našem malem kraju. Tudi termin je ustrezal njemu, meni žal niti ne, ker imam ob petkih zvečer ponavadi pevske vaje, ampak sva sklenila, da bova že kako prefurala.

In sva šla. Continue reading Plesni tečaj