Budimpešta, 2018

Službena digitalna konferenca me je po šestih letih ponovno pripeljala v Budimpešto.

Mesto me je očaralo že pred leti, ma tokrat pa spet. Sama se šla letos tja sicer precej rezervirano, zaradi Orbana, pa to. Ampak potem sem ugotovila, da mesto in mestni prebivalci živijo in tudi zelo živo in fino protestirajo proti oblastem z umetniškimi instalacijami, ki so potresene po vsem mestu. V pogovoru z domačini sem sicer bolj kot ne razbrala, da o njem razmišljalo podobno, kot ljubljančani ali koprčani o Jankoviču in Popoviču: “Ma saj je grozen človek, ampak je pa močan in za mesto je pa veliko naredil.” No, ja.

S sodelavko sva bili nastanjeni v samem centru mesta, v čudovitem staromeščanskem stanovanju, preurejenem v “Bed&Breakfast”. Prvi večer smo se dobili z ekipami iz drugih držav in šli na njihovo “skoraj Metelkovo” nekaj pojest in popit. Super burgerji, dobro pivo, v redu cene. Večerni sprehod po mestu je bil tudi prijeten, polno je bilo turustov in počutili sva se varno.

Naslednji dan nas je čakala naporna in dolga konferenca od jutra do večera. S sodelavko sva se zvečer uspeli le na hitro sprehoditi po centru in poiskati nekaj dobrega za pojest ter utrujeni popadali v postelje.

Zadnji dan pa je bila sobota in sva imeli celo dopoldne za ogled mesta, povzpeli sva se na grad in k trdnjavi, potem pa sva se počasi ob Balatonu vračali nazaj domov in ustavili v nekaj objezerskih krajih.

Seveda nama je uspelo, da sva se v vetrovnem dnevu ustavili točno na surf/kite spotu (to je en tak magnetizem, ne znam opisat), res nisva vedeli, da je to surf spot. K. je samo zapeljala dol z avtoceste in sva bili tam. Kajtar, ki je ravno šel v vodo, me je prosil za pomoč pri podržanju kajta in že sva debatirala o surfanju po Jadranu. Je rekel, da moram pridet nujno surfat na Balaton. Mogoče pa kdaj res bom.

 

 

 

 

 

Heilbronn, Nemčija

Zadnje čase sem imela kar nekaj službenih poti.

To ponavadi izgleda tako, da se popoldan usedem na letalo na Brniku, po dobri uri  in 10-20 minut pristanem v Frankfurtu, najamem rent-a-car in se odpeljem v Heilbronn ali Neckarsulm (po kilometrih ni daleč, a so na avtocestah dela in pot z avtomobilom traja še vsaj 2 uri). Zvečer prispem pozno, utrujena padem v hotelsko posteljo in zaspim.

Super je, ker so hoteli v okolici Neckarsulma prilagojeni poslovnim obiskovalcem in je zajtrk že ob 6.30 uri, tako da si naslednji dan lahko že ob 8.00 ali 9.00 na službenih konferencah ali sestankih. Potem, ko si cel dan v “službi”, prideš zvečer utrujena v hotel, tam nekaj na hitro poješ in hja, spet padeš v posteljo. Naslednji dan ali čez dva dni zjutraj pa odbrziš nazaj v Frankfurt in nato z letalom domov.

Tako v kar nekaj obiskih niti nisem uspela videti kaj dosti mesta in okolice, čeprav je izredno lepo. No, Neckarsulm je precej industrijski, univerzitetno mesto Heilbronn pa je prelepo, obdano s hribčki s trtami. Če smo vsaj približno dovolj zgodaj prispeli (v Heilbronnu zaprejo restavracije po 22.00 uri), smo uspeli vsaj na hiter sprehod skozi mesto in na hamburgerje. Hans im Glück ima kar dobre, pa odprt je kakšno uro dalj. Burgerheart ima boljše burgerje, je pa večja gužva in tudi zelo glasno. Včasih, kadar sem sama, pa zavijem v prvo restavracijo ob hotelu in do sedaj še nisem jedla slabo, grem se pa loterijo z nemškimi knedlnimi in mesninami. Preveč kumine radi tlačijo zraven vsepovsod. In jetra.

No, vseeno sem uspela z nekaj potmi nabrati nekaj tudi (iphone) slik s potovanj. Vsakič skušam vsaj nekaj malega videti, če že ni časa za muzeje in galerije, pa skušam doživeti vsaj večerni utrip mest.

Osnovno sredstvo za preživetje dolgčasa na letalu je zame Kindle Paperwhite. Takole bereva s sodelavko vsak polet:

Obvezna slika z letala 🙂

Takole kumrn je Neckarsulm v delu, kjer je industrijska cona. Čeprav mene ti visoki dimniki res fascinirajo, žal pa prispevajo tudi k slabemu zraku v tem okolišu.

Letališča imam rada in nimam rada. Rada imam občutek, da nekam grem, da bom doživela nekaj novega in spoznala nove ljudi, se nekaj naučila. Ne maram pa ure in ure hoje po neskončnih hodnikih, ure čakanja na kontrolah in potem v dolgočasnih sivih čakalnicah. Duty free shopi pa imajo vsi enako ponudbo enakih čokoladic, kozmetike in alkohola. Ok, izjema je letališka trgovina v grškem Solunu, tam je bilo pa res rajsko, s koopicami grških specialitet.

Frankfurtsko je res ogromno letališče, mesto v malem:

To so pa ti neskončni hodniki. Prvi so iz Muchna, drugi iz Frankfurta (podzemna povezava med terminaloma). 

Heilbronn je živahno in lepo mestece. Žal sem ga uspela videti samo ob sončnih zahodih ali v temi 🙂

Nisem pa še uspela zgruntat, zakaj je pred Frankfurtom nekaj deset kilometrov telih stebrov in kabelskih napeljav ob avtocesti in še jih gradijo.

Takole zaenkrat iz nemških popotovanj. Naslednjič pa o tem, da sem enkrat pa le uspela vmes na poti do letališča le uspela skočiti v tehnični muzej v Sinsheimu. Concorda vidiš z avtoceste in vsakič, ko sem se peljala mimo, sem si rekla, da ga pa moram tokrat nazaj grede res iti pogledati.

Korčula

Kraj mojega maturantskega izleta in številnih vračanj kasneje. Vedno mi je čarobna in posebna. Na žalost je postalo mesto Korčula mondeno, polno kafičev z enako ponudbo in enako pogrnjenimi mizami. Malo je izgubila čar, ampak če greš malo naokoli, špa e vedno najdeš veliko lepega mimo poamerikanjene turistične gneče.

Na slikah spodaj je večina motivov z rta Ražnjići, skrajno južnega dela Korčule, kamor sva se podala s kolesi.

Lanske fotografije iz mesta pa so tukaj: klik klik.

Continue reading Korčula