Čas je za redno leto surfarijado. Letos nam je bil Eol zelo naklonjen, vetra in surfarskih dni je bilo v izobilju, padlo je tudi nekaj lepih rekordov. Pa da ne dolgovezim, poglej:
Category: Uživancija
Irska, cliff walk od Braya do Greystones
Kot vidiš, mi še ni uspelo spisati 2. in 3. dela toskanskih potepanj, no bolje rečeno urediti vso kopico slik, zdaj pa se potepam že po Irski.
Tokrat sama, službeno. A ure, ko nimam službenih obveznosti skušam izkoristiti za to, da vidim čim več irskih naravnih lepot v Dublinu in okolici. Danes sem šla na čudoviti treking po vzhodnoirskih klifih, od Braya do Greystonesa. Vreme sem imela fantastično, barve so bile res noro lepe. Poglej.
Približno 8-km sprehod sem začela v Grayu in ko sem z bolečimi nogami prihodila v Greystones, mi ni bilo žal. Pot se sicer na začetku hitro pne, a z Brayovske strani ponuja čudovite razglede. V Greystones pa hodiš bolj po poljih in je precej zaraslo, tako da ti je na začetku lahko malo dolgčas.
Ko sem zgodaj zjutraj stopila z vlaka (mimogrede Irski DART ima fantastičen servis) v Brayu, sem bila najprej očarana nad promenado in kamenčkasto plažo. Res lepo.
Tale črni lepotec je prav poziral na plaži.
Pot na klife se iz Braya hitro vzpenja, a ni zahtevna. Ob kakšnem deževnem vremenu je lahko zoprno, ampak sem imela res srečo z vremenom. Pogled na vasico Bray.
Razgledi so fenomenalni.
Pod sprehajalno potjo se ves čas ob obali vije tudi železnica. Z vlakom sem se nato peljala nazaj tukaj.
Pot se vije po klifih, nad strmimi skalami, polno je cvetja in ptic. In te čudovite irske zelene trave. Pa praproti.
Takole hodiš malo gori, doli in naokoli. In hodiš. In hodiš.
Ko se začneš spuščati proti Greystones, se pot vije med ječmenovimi, ovsenimi in pšeničnimi polji. Na levi so dolge rjave kamenčkaste plaže, na desni neskončna polja.
Poglej, skoraj kot v Toskani.
Ko sem prišla po slabih 2 urah hoje v Greystones, se je že pooblačilo. Tale hiška me je čisto očarala.
V Greystones sem pomalicala, ker me je zeblo in sem bila utrujena od poti, sem jo hitro odkurila nazaj v Dublin. Še pogled na eno od neskočnih plaž. In ja, ljudje se tam tudi kopajo (brrrrrrrrr).
Irska je prelepa, zagotovo se še vrnem.
Toskana, 1. del
V Toskani sem bila že večkrat, ali službeno ali zasebno, vedno znova se neznansko rada vračam tja. Nazadnje sva bili s hčerko pred tremi leti, ko je uspešno naredila sprejemne izpite za umetniško gimnazijo. Letos pa smo se potepali po Toskani (skoraj) cela družina. Le najstarejši je ostal doma, ker se je menda moral učiti za izpite na faksu. Menda zato, ker je bil pri nas doma tudi žur. Menda.
Mislim, da je bilo letos za prvomajske praznike vsaj pol mojih Instagram frendov v Toskani, no, vsaj po slikah sodeč.
Dolomiti, družinska smučarija
V Dolomite smo se ponovno podali v zadnjem tednu januarja. Tokrat družinsko in v našo dobro staro zlato Civetto.
Kot že tradicionalno, smo šli v sklopu organizacije Smučarskega kluba Koper. S članstvom v klubu damo majhen prispevek dobremu delu v društvu in številnim zagnanim entuziastom, ki se res zelo trudijo v klubu. Mi pa dobimo cenejše tedenske smučarske vozovnice, najmlajša super dopoldneve v dobri druščini v smučarskem tečaju in vsi skupaj zabavne večere ter številne popuste v restavracijah in trgovinah v okolici.
Smučarska turneja po Dolomitih
Zdaj že kar tradicionalno s prijatelji pičimo tam proti koncu decembra na smučišča in si naredimo svoj “ski opening”. To je taka prava smučarija – brez otrok in taka res prava hard core smučarija, ej!
Ker tudi letos decembra v nam vsem ljubi Civetti spet ni bilo snega, smo jo tokrat mahnili na severno stran Dolomitov.