Dolomiti, družinska smučarija

Facebooktwittergoogle_plusredditpinterestlinkedinmail

V Dolomite smo se ponovno podali v zadnjem tednu januarja. Tokrat družinsko in v našo dobro staro zlato Civetto.

civetta2

Kot že tradicionalno, smo šli v sklopu organizacije Smučarskega kluba Koper. S članstvom v klubu damo majhen prispevek dobremu delu v društvu in številnim zagnanim entuziastom, ki se res zelo trudijo v klubu. Mi pa dobimo cenejše tedenske  smučarske vozovnice, najmlajša super dopoldneve v dobri druščini v smučarskem tečaju in vsi skupaj zabavne večere ter številne popuste v restavracijah in trgovinah v okolici.

Vreme nam je bilo, tako kot lansko leto, izredno naklonjeno. Pred odhodom nas je skrbelo, ali bo dovolj snega, a z decembrsko izkušnjo, smo se brez skrbi podali na pot, saj vemo, da znajo dolomitski žičničarji v nulo zrihtat terene in naredit čudeže tudi z umetnim snegom. Proge so bile fantastične! Moja najljubša je definitvno Fertazza.

civetta4

Vseeno je letos močno manjkala tista idila, saj veš, ko v debeli snežni odeji tiho čemijo zaobljene smreke in sneg škripa pod nogami, ko se zvečer vračamo z obiska pri prijateljih. Kadar smo smučali na južno stran prelaza Staulanza, v Zoldo Alto, pa je bilo sploh hecno, saj smo se vozili na žičnicah takole brez snega, mi pa v pancerjih in na smučeh. Spodaj pa trav’ce in rož’ce.

civetta7

Letos smo se tudi na daleč izognili konfekcijskim in mrzlim turističnim apartmajem. Na bookingu sem našla čudovit majhen garni hotelček in vse, kar je napisano v mnenjih je res in še veliko več. Soba in kopalnica sta bili veliki, prostorni, izredno čisti, kopalnica osebje prijazno, zajtrk okusen.

Meni pa je bilo najpomembneje, da je bilo v sobi res toplo. Ko prideš s smučanja utrujen in premražen, je naravnost čudovito posedeti ob hotelski peči in listati čez knjige njihove bogate zbirke gorniške literature.

Ma, če bi hotelček imel še restavracijo za večerjat, bi bil pa res popoln. Dvakrat so nas rešili prijatelji, ki so nas povabili na večerjo v njihov apartma, enkrat smo si naredili sendviče in jedli pice, lazanje in pašte v gorskih kočah na smučiščih in po okoliških gostiščih. Hrana je bila povsod nad-dobra. Pa smo prav tako preživeli. Ko sem prišla domov, pa sem si naredila veeeeliko skledo solate za nazaj in naprej. In pašte nisem mogla videt še cel teden. In ko sem stopila na tehtnico, sem se zgrozila. In kavbojke se niso strinjale z novimi dimenzijami.

Presmučali smo ogromno, dnevno med 30 in 40 km (Dolomiti Skipass se da trackat in pogledat kje vse, kako in koliko se voziš), vzeli pa smo si tudi čas za martinčkanje na toplem sončku. Kar pa je bilo najpomembneje: z otroki smo bili cel dan zunaj, na svežem zraku, športno aktivni in zvečer prijetno utrujeni ob prijetnih igrah skupaj.

civetta5

Res pa je, da zdaj oba z najljubšim komaj čakava plače, saj je takle dopust, kljub skrbnemu načrtovanju, počitnikovanju v času izven šolskih počitnic (ko je pol ceneje) vseeno precejšnja obremenitev za družinski proračun. A sva sklenila, da so poletne in zimske družinske počitnice vsem nam toliko vredne, da se potem splača za mesec ali dva zategniti pas.  Kompromis, ki je vreden vsakega evra.

civetta6

p.s. Fotkice niso bohvekaj, ker so narejen z mobilcem.

 

 

Facebooktwittergoogle_plusredditpinterestlinkedinmail