Kako smo se malo pohvarili za prvi maj

Res je, da obožujem sneg, zimo in smučanje, letos smo vsega doživeli res obilo. Pa vendarle sem se razveselila podaljšanega vikenda v plus in minus, z lepim vremenom in potepom nekam daleč, o ja, na toplo.

Letošnje delovne in domače obveznosti so naju oba z najljubšim tako zdelale, da sva se odločila, da za prvomajske mini počitnice ne gremo nikamor špilat turiste, ampak da se s tamalimadvema najstnikoma zavlečemo na Hvar in samo uživamo.

Tako je tudi bilo.

Hvar nas je pozdravil čudovito zelen in razcveten,  morska voda je bila ravno prav frišna za kopanje, privoščili smo si dolge zajtrke in kosila zunaj na sončni terasi s prekrasnim pogledom na zaliv, klepetali z našimi dalmatinci, pijuckali bevandico, uživali v pici in pašticadi pri Davorju in hodili na dolge sprehode ob obali, gor na sv. Anteja in si privoščili sončne kopeli na plaži.

Praznih plaž. Brez turistov, vonja po sončnih kremah in rezerviranih brisač.

Cvetovi limonovcev in pomarančencev pod oknom so noro dišali, okoli njih so brenčale čebelice. Jadranka je rekla, da si lahko naberem limon in pomaranč, kot mi srce poželi. Okus svežih limon je res fantastičen.

Pekli smo ribe in steake na gradeli, uživali v svežih špargljih, dva mi je uspelo celo nabrati v šavju pod Antejem, moja prva, prav ponosna sem bila.

Takole izgleda ta slastna pašticada pri Davorju; veprovo meso, ki se marinira 48 ur in nato skupaj z zelenjavo kuha še 10 ur.

Za prste polizat!

Tisti, ke veste, da res ne maram hodit v hrib, boste cenili tale moj podvig: 8 in pol kilometrov hoda in 400-500 m višincev. V Dalmaciji še jaz začnem lazit v hribe. Razgled na Ščedro, Korčulo, Pelješac in Vis odtehta vse trpljenje in znojenje. Tale slika je s pol poti:

Takole je pa na vrhu:

Poleg dveh šparljev smo nabrali tudi cvetoči žajbelj.

Prvomajski Hvar je razcveten, da je veselje. Zdaj pride na vrsto nekaj slik rožic, ne morem si pomagat. Saj so kičaste, ampak…

Te vijolične so sploh zanimive. Rastejo iz tiste solate na obali, imajo ogromne cvetove, ki se ob sončnem zahodu zaprejo.

Privoščila sem si veeeliko branja in dooolge uživaške zajtrke zunaj, na terasi, s fantastičnim razgledom.

In ja, s sončnim zahodom tudi.

Ribiči so bili pridni.

Za konec pa še skok v vodo in odkravljat čez zaliv.

Morje je imelo že okoli 21 stopinj, kar je meni še vedno premrzlo, brrrr.

Na poti domov, čez 1,4 km dolg tunel v živi skali. Ta je vsakič znova dogodivščina.

In ja, spet nam ni ratalo it na slapove Krke, nise nam dalo.

To je bilo to, to smo rabili.

**********

Še nekaj Hvarskih zapisov:

Stiskanje olivnega olja

Obiranje oliv na Hvaru

Jesenski Hvar

Poletni dopust

Surfanje 2016

Pomlad in slovo

Je že tako, da vse lepo prehitro mine. Saj je luštno pridet domov, polupčkat otroke in moža, pa ni ga čez spanje v svoji postelji (čeprav je danes ponoči naš maček žural in sem spala bolj malo)…

Ampak pridet iz sončnih in toplih krajev v tole sivo deževno in mrzlo depro, plus vsi ti vroče/hladni prehodi na letaliških avtobusih in letalih… so me danes zvečer dobesedno položili. Grlo me boli, moja glava je balon, kašljam… Ali je gripa, ali se mi toži po soncu, kdobivedel.

Čez vikend se bom sestavljala skupaj, z mislijo na tole pomlad.

Čao, Olimp!

 

Jutro s pogledom na Olimp

Vedela sem, da je terasa na vrhu hotela v Solunu uradno zaprta, ker prenavljajo okoli bazena, pa vendarle sem si rekla: “če ne bom vprašal, ne bom vedela in ne doživela” In sem vprašala na recepciji, če bi se vseeno dalo kaj poslikati čudovit razgled z njihove krasne terase.

Prijazen receptor je najprej rekel, da ne, potem pa je vendarle rekel  mladeniču, ki mi vsak večer prijazno zapelje avto v hotelsko garažo, da naj me odpelje gor. Pssst, ne smeš povedati njunemu šefu.

Ko so se odprla vrata dvigala v bleščečo jutranjo sončavona terasi, sem bila čisto prevzeta. Kakšen fantastičen razgled! Na eni strani cel Solunski zaliv z magično zasneženim Olimpom v ozadju. Ja, tistim Olimpom, kjer so žurirali grški bogovi. Ter mestno ladjedelnico in propadajočo opuščeno staro pivovarno. Na drugi strani pa milijonsko živahno mesto Solun, ki mu domačini rečejo Thessaloniki.

Ne samo, da sem ujela nekaj lepih fotk, mladenič mi je začel pripovedovati o mestu, kako je nastalo, da so v njem tri univerze, o ustanovitelju mesta, pa o kralju ki je potem kasneje ustanovil Konstantinopolis v Turčiji, o bitkah, uniformah, pa tudi o tem, da grško ime mesta Thessaloniki izhaja iz imena sestre Aleksandra velikega. Očarano sem ga poslušala, ko mi je zanosno razlagal in prav videlo se je, kako ima rad to mesto.

Podatki na wikipediji niso najbolj točni, saj je v mestu, ki se razprostira več kot 45 km v dolžino ob zalivu več kot milijon prebivalcev. Pripovedoval mi je tudi o Olimpu, domačini mu rečejo Oros Olympos ali Olimbos, v resnici pa gre za čez 50 gorskih vrhov, najvišji vrh je Mitikas, in je visok preko 2900 metrov.

Potem mi je pripovedoval o veliki gospodarski krizi leta 2011, katere posledice so vidne še danes, o tem, kako težko je dobiti dobro delo in kako težko živijo domačini. Kljub težkim besedam je bil nasmejan in zadovoljen.

Lepo jutro je bilo to.