Vem, da je naslov klišejski, ampak khm, morala sem 🙂
Berlin je bil že dolgo na moji “to see” listi. Ne samo za videt, ampak za doživet. A veš tisto, ko so mesta, ki imajo tisti pravi vajb in so mesta, ki ga nimajo. Na primer Pariz. Pariz je sicer krasen, ogromen, ima kup lepih stvari, ampak vajba pa nekako nima. Požrle so ga masovke s turisti ter dolge čakalne vrste pred galerijami in muzeji. Berlin pa ta vajb ima. Sploh “vzhodni”.
Berlin nas je pričakal siv in mrzel, vetroven in z deževno-snežno napovedjo. Pa se nam je v štirih dneh tam vedno nekako izšlo. Dnevno smo prehodile po 15 in več kilometrov, se prevažale po podzemni (U-Bahn) in nadzemni (S-Bahn) železnici, avtobusi in tramvaji. Mestni promet res štima in nismo videle niti enega “staua”, ki so tako značilni za jug Nemčije. Tako smo lahko videle to Berlinsko nebo v vseh možnih kombinacijah: od brezoblačnega pa do mračnega in s težkimi nizkimi oblaki grozečega.
Prvi dan smo se sprehodile do Reichtaga, kjer zaseda nemški parlament (Bundestag) in z vseh razglednic kričečih Brandenburških vrat in Pariške ulice ter spomenika holokavstu. 
Spomenik, posvečen žrtvam holokavsta je sploh fascinanten in te lahko močno zadane. Narejen je iz več kot 2.700 ogromnih betonskih blokov različnih dimenzij, kjer se lahko izgubiš med njimi in v labirintu ti bloki postajajo vedno višji, da te stisne tesnoba. V njem ni napisov in vsakemu posamezniku je prepuščeno, da med gibanjem po njem čuti in misli po svoje. Da si lahko bolje predstavljaš razsežnost tega spomenika: velik je za 3 nogometna igrišča.. 
Tudi v Berlinu so spotikavci:
Iz vhodnega dela prideš v predel Moabita, ki je bil del britanskega sektorja in nekoč zelo močan industrijski in delavski predel, sedaj pa ga izredno hitro gentrificirajo.
Pa še pogled v nebo v zahodnem delu, v nakupovalni ulici, polni Zar in H&Mov, s kavo po 5 eurov.
Stanovale smo v krasnem hostlu ob glavni železniški postaji. Hostel je bil super luksuzen: s sobami po 4 posteljami in lastno kopalnico in straniščem. Da o lokaciji ob glavni železniški postaji sploh ne govorimo. Imeli so tudi fantastičen zajtrk vključen v ceno.
Naslednjič pa nekaj več o U-Bahnih (kjer se mi vedno prepeva Darko Rundek), Berlinskem zidu in Alexanderplatzu, pa muzeju DDR in currywurstu, seveda.