“Jutri bo lepo in suho. A vzameva dopust in skočimo v Prekmurje na kolesarski izlet?” je vprašal najljubši. In smo šli.
Tavelikadva sta, ena na Metaldays, drugi na morju, pa sta šla z nama samo tamaldva. Dve kolesi smo stlačili v avto zadaj (O, mimogrede: rabiš velik družinski avto? Prodajava Chrysler Grand Voyager, ker že dve leti v njem ne peljeva več 4 otrok), 2 na prtljažnik na kljuko in že smo se peljali proti Prekmurju.
Izgleda, da se bližajo županske volitve, saj so v naši provinci začeli besno asfaltirati in urejati ceste. Danes so tako zaprli (res ornk dotrajano) krožišče pri Podgorju, ki ga urejajo na novo.
Še sreča, da sem bila danes v službi s kolesom, saj mi ni bilo treba narediti velikega ovinka proti Mengšu, ampak sem s kolesom lahko ubrala bližnjico.
Zjutraj sem švignila mimo gradbišča, kjer sem (mona jast) uničila frišno oprane allstarke, ko sem tacala po smoli, s katero je bilo premazano cestišče. Nazaj grede pa so zaprli krožišče že precej dlje in sem se s kolesom zapeljala čez Križ, mimo ribnika, čez gozd in po zgornji Podgorski cesti proti domu.
Ker so počitnice in je starejša polovica otrok na Metalcampu (srčno upam, da ne prideta potetovirana domov), mlajša polovica pa doma uživa in ni nobenih obveznosti (govorilne ure, glasbene, koncerti…you name it), se mi sploh ni mudilo domov in sem si privoščila ležerno in prijetno kolesarjenje. Z vmesnimi skoki s kolesa in fotkanjem žita (ali ječmena ali rži, ma kdo bi vedel), pa orehov (dreves), ringlojev, čebelic, otrok, ki so čofotali v ribniku in divjih oblakov nad poljem.
Evo fotkice, narejene so s telefonom, zato ne šinfaj.
Oblaki in ta reč z glutenom:
