Službena digitalna konferenca me je po šestih letih ponovno pripeljala v Budimpešto.
Mesto me je očaralo že pred leti, ma tokrat pa spet. Sama se šla letos tja sicer precej rezervirano, zaradi Orbana, pa to. Ampak potem sem ugotovila, da mesto in mestni prebivalci živijo in tudi zelo živo in fino protestirajo proti oblastem z umetniškimi instalacijami, ki so potresene po vsem mestu. V pogovoru z domačini sem sicer bolj kot ne razbrala, da o njem razmišljalo podobno, kot ljubljančani ali koprčani o Jankoviču in Popoviču: “Ma saj je grozen človek, ampak je pa močan in za mesto je pa veliko naredil.” No, ja.
S sodelavko sva bili nastanjeni v samem centru mesta, v čudovitem staromeščanskem stanovanju, preurejenem v “Bed&Breakfast”. Prvi večer smo se dobili z ekipami iz drugih držav in šli na njihovo “skoraj Metelkovo” nekaj pojest in popit. Super burgerji, dobro pivo, v redu cene. Večerni sprehod po mestu je bil tudi prijeten, polno je bilo turustov in počutili sva se varno.
Naslednji dan nas je čakala naporna in dolga konferenca od jutra do večera. S sodelavko sva se zvečer uspeli le na hitro sprehoditi po centru in poiskati nekaj dobrega za pojest ter utrujeni popadali v postelje.
Zadnji dan pa je bila sobota in sva imeli celo dopoldne za ogled mesta, povzpeli sva se na grad in k trdnjavi, potem pa sva se počasi ob Balatonu vračali nazaj domov in ustavili v nekaj objezerskih krajih.
Seveda nama je uspelo, da sva se v vetrovnem dnevu ustavili točno na surf/kite spotu (to je en tak magnetizem, ne znam opisat), res nisva vedeli, da je to surf spot. K. je samo zapeljala dol z avtoceste in sva bili tam. Kajtar, ki je ravno šel v vodo, me je prosil za pomoč pri podržanju kajta in že sva debatirala o surfanju po Jadranu. Je rekel, da moram pridet nujno surfat na Balaton. Mogoče pa kdaj res bom.
