Preden se zares vrnemo v pisarne, kar bo pri nas ta teden, sem izkoristila možnost in se septembra preselila na Šolto. Prijatelja sta mi prijazno ponudila krasno hiško tik ob morju, v septembru ni več toliko turistične gneče in sploh nisem pomišljala. V avto sem spakirala računalnik, kopalke in nekaj hrane ter jo mahnila na jug.
Čakaj, a nimaš ti otrok, se boš mogoče vprašal/a? Imam, ampak so že dovolj veliki, da se sami zrihtajo. Meni pa je tudi pasal odklop od siceršnje domače rutine. No, pa tudi najljubši zna skuhat in oprat, pa poslušat najstniške tegobe, tako da to sploh ni bila ovira.
Moji dnevi so potekali mirno. Najprej sem zgodaj zjutraj na plaži z jogo pozdravila sončni vzhod, potem še ornk potelovadila (to je moja nova rutina, odkar sem se odločila, da se znebim viška koronskih kilogramov): trebušne, zadnjica, roke, hrbet… Kakšen dan, ko so se sosedje turisti spravili zjutraj lovit ribe na plaži, sem pač telovadila na terasi za hiško.
Potem sem imela zajtrk zunaj, v miru, totalna meditacija. Samo kavo sem pila pol ure, ziher. Nobenih rush hours, nobene gneče, mir, škržati.
Zunaj, pod pokritim nadstreškom sem si postavila svojo pisarno in preko dneva delala s čudovitim pogledom na morje in barke, ki so vozile mimo. Mobilni internet preko sim kartice je deloval bolje, kot optika pri nas doma, tako da sem delo opravljala nemoteno.
Zvečer sem si pripravila hitro večerjo in jo mahnila na sprehod v Rogać ali v hrib, čez polja oljk proti Grohotam. Dnevi so bili že krajši in tam okoli osmih zvečer me je že ujela tema. Nazaj grede sem ponavadi tekla (ja, zopet obujam tek, a počasi in postopoma).
Potem sem poklepetala z domačimi preko facetimea in šla spat.
In tako vse dni.
Razen enega, ko sta me presenetila prijatelja, ki sta se z jadrnico ustavila v Rogaću in prišla na obisk.
Umirila sem se. Pomivala sem posodo samo za seboj. Jedla sem, kar mi je zapasalo. Plavala, če se mi je dalo, kakšen dan pa tudi ne, če je bilo morje razburkano. Nisem hodila v trgovino. Tri dni sem bila v isti majici. In predvsem sem se nagledala morja. Vreme fantastično, toplo, morje odlično za plavat.
Ob vikendih sem se potepala po otoku in te slike boš videl/a v naslednjih prispevkih.
Tako, prav dolgočasno. Ampak kdaj se moramo tudi umirit, upočasnit, zadihat.
Ko sem se vrnila, sem prišla v mraz in dež. Ampak je bilo vseeno lepo biti spet doma, med mojimi.
Zelo sem hvaležna!
Tukaj zdaj pride polno slik zajtrkov (hmmmm), sprehodov, razgledov iz zračne pisarne in plažne telovadbe s sončnimi vzhodi. Naslednjič pa potepi po Šolti, bunkerji in uvale.
Klikni na sliko, da se ti pokaže v celoti:
