Obožujem naš dopust na Hvaru Vsa leta že hodimo v isti kraj, z enako druščino prijateljev, pa prav nikoli ni dolgočasno, kaj šele predvidljivo. Za slednje še posebej v zadnjem času rado poskrbi vreme, ker tista fama o “sunčanom Hvaru” je verjetno že vsaj deset let povsem zgrešena.
No, da te ne bom utrujala z dolgočasnimi slikami vedno istih surfarjev, pa brezzveznimi slikami kamenja in čudovitih barvitih vrat otoških zapuščenih hiš, bo tokratna dopustniška tema pobiranje krompirja.
Pobiranje krompirja?
O ja. Že leta pomagamo našim gostiteljem pri spravilu krompirja. Radi pomagamo. Več je vzrokov, zaradi katerih na ležernem morskem dopustu vstaneš ob 5.30 zjutraj in se zapodiš med vinograde in terasaste njivice pod gornjimi Pitvami, tam v kotanji pod malim vaškim pokopališčem.
Mogoče bi bilo drugače, če bi bilo tukaj govora o velikanski njivi na plodni panonski ravnici, kjer rižam ni in ni konca. Ker na teh terasastih poljih in ko se nas nabere deset ali več, pobiramo krompir vsega skupaj manj kot eno uro in gre hitro in je ob tem vedno zabavno.
Ker je lepo, ko se prebuja jutro in narava, ko začnejo škržati nažigati svojo vročo pesem in diši na vsakem vogalu rožmarin, origano, koper in seveda sivka. Ker dobesedno gledaš, kako se rdečijo slastni sladki pomidori in kako se kravžlja trpko visoko dalmatinsko zelje ob robu malih njivic s čudovito rodovitno zemljo.
In potem, ko je mini krompirjeve tlake konec, naredita naša gostitelja tako božansko marendo na čudovito pogrnjeni leseni mizi, v senci pod dišečim ogromnim borom, s prečudovitim razgledom na morje z božansko dišečo pašticado in ravno prav ohlajeno bevando, kjer ne manjka smeha.
Poglej. Slik z marende pa nimam, sem se raje posvetila tuzemeljskim nebesom.
