Res je, da imam še vedno rajši brzenje po belih strminah navzdol. Pa vendarle sem lansko leto prvič zares poskusila s tekom na smučeh. In sploh ni tako slabo.
Ni se treba mučit v težkih pancerjih, zmrzovat na žičnicah, izogibat drvečim norcem… Pri teku na smučeh rabiš samo – sneg. No, pa smučke, seveda. Oprema za tek na smučeh je dosti cenejša, kot za alpsko smučanje. Ni se treba drenjat v vrstah za nakup diamantno drage smučarske karte. Pobašeš smučke, čevlje in palice v avto in hopla do prvega urejenega tekaškega poligona.
Ker na Sorškem polju letos še ni dovolj snega (drugače je tam super lepo), sva se ta vikend odpravila na – k nam bližnje Jezersko. Malo sva bila pozna in sva imela časa le kakšno urico, potem se je že stemnilo. Zato so vse slike plave, ker se je že delal mrak. Je bila pa dobra plat ta, da ni bilo nikogar na progah. Ker, tako kot tečem, tudi tečem na smučeh zeloooo počas.
Na Jezerskem je snega dovolj, tekaške proge so fantastično urejene. Primerne tako za izkušene, kot začetnike. Proge so široke, razgibane gor in dol v klančke, za tiste, ki ne znamo s tekaškimi smučkami prav navzdol (madona, če pa nimajo kant, no, jaz takoj zarobim in se stegnem) je možno tudi drajslat po ravnem delu naokoli. Na levi in desni strani so špure za klasike, na sredini za tiste, ki furajo drsalni korak.
Tukaj dobiš vse informacije o tekaških prograh na Jezerskem. In ne, to ni EPP, tako dobro urejeno proge zaslužijo vso pohvalo!
Na Jezerskem je bilo pasje mrzlo, pošten minus, a vseeno prelepo. Prava zimska pravljica, poglej:
Vse slike so narejen z ledenimi prsti na rosegold telefoninčku.