Iščeš fajn smučišče za družinsko smučarijo? Na prvem mestu mi je in vedno bo Civetta v Dolomitih, ampak letos jih vremenska boginja ni najbolj obdarila s snegom, pa smo se odločili, da gremo pač tja, kjer je sneg. Veeeliko snega. V Obertauern. Okej, to je zdaj moje drugo najljubše smučišče.
Badgastein, smučarski raj
Mesto v ogromni grapi, s slapovi čez center in starimi belle époque hoteli na neverjetnih strminah. Vsepovsod vre termalna voda, po mestu so pipe, iz katerih teče topla voda. Nekoč mesto z rudniki zlata, sedaj pa v jamah in rovih zdravijo z radonom. Naokoli pa fantastična smučišča. To je Bad Gastein.
Izgovori se badgastajn, in ne badgaštajn, kakor pogosto napačno slišimo od naših športnih smučarskih komentatorjev.
Prva decembrska smučarija še ni bila tako bogata s snegom, vendar je bil na Sportgasteinu, na 2.686 m že takrat krasen naraven sneg. Smučanje po naravnem snegu je nekaj povsem drugačnega, kot umetnem.
No, sedaj jim ga je nasulo na metre. Vsa smučišča v okolici so fantastična, pri spodnji postaji gondole Sportgastein, v izjemno lepi naravni areni, obdani z gorami, pa so tudi čudovito urejene tekaške proge.
Vse fotke so narejene z iPhone 6s.
Jezersko, prvi smučarski tek letos
Na Jezersko sva se podala zgodaj zjutraj, ko je bila v dolini še megla, vmes je bilo sonce, zgornji del hribov pa je bil zavit v čuden moder oblak, skozi katerega se ni videlo nič.
Jezerčani vsako leto pripravijo krasne proge za tek na smučeh. Tudi letos, samo da je končno zapadel sneg, so pognali stroje in uredili proge. Snega bi lahko bilo kakšnih 10 cm več, da bi bile lahko proge tudi bolje povezane, pa vendarle je bil letošnji prvi smučarski tek ornk užitek.
Ob fantastični svetlobi zjutraj mi je bilo kar malo žal, da je tavelik Nikon danes ostal doma, ampak ker sem šla tečt na smučeh, ne pa fotkat, sem pač sem in tja malo poslikala s telefonom.
Okoli 11h sva se že vračala nazaj v dolino, gor v sonce pa so se vile kolone smučarskih tekačev, sankačev in drsalcev. Jutro je dober timing 🙂
Slike so narejene z iPhone 6s.
Budimpešta, 2018
Službena digitalna konferenca me je po šestih letih ponovno pripeljala v Budimpešto.
Mesto me je očaralo že pred leti, ma tokrat pa spet. Sama se šla letos tja sicer precej rezervirano, zaradi Orbana, pa to. Ampak potem sem ugotovila, da mesto in mestni prebivalci živijo in tudi zelo živo in fino protestirajo proti oblastem z umetniškimi instalacijami, ki so potresene po vsem mestu. V pogovoru z domačini sem sicer bolj kot ne razbrala, da o njem razmišljalo podobno, kot ljubljančani ali koprčani o Jankoviču in Popoviču: “Ma saj je grozen človek, ampak je pa močan in za mesto je pa veliko naredil.” No, ja.
S sodelavko sva bili nastanjeni v samem centru mesta, v čudovitem staromeščanskem stanovanju, preurejenem v “Bed&Breakfast”. Prvi večer smo se dobili z ekipami iz drugih držav in šli na njihovo “skoraj Metelkovo” nekaj pojest in popit. Super burgerji, dobro pivo, v redu cene. Večerni sprehod po mestu je bil tudi prijeten, polno je bilo turustov in počutili sva se varno.
Naslednji dan nas je čakala naporna in dolga konferenca od jutra do večera. S sodelavko sva se zvečer uspeli le na hitro sprehoditi po centru in poiskati nekaj dobrega za pojest ter utrujeni popadali v postelje.
Zadnji dan pa je bila sobota in sva imeli celo dopoldne za ogled mesta, povzpeli sva se na grad in k trdnjavi, potem pa sva se počasi ob Balatonu vračali nazaj domov in ustavili v nekaj objezerskih krajih.
Seveda nama je uspelo, da sva se v vetrovnem dnevu ustavili točno na surf/kite spotu (to je en tak magnetizem, ne znam opisat), res nisva vedeli, da je to surf spot. K. je samo zapeljala dol z avtoceste in sva bili tam. Kajtar, ki je ravno šel v vodo, me je prosil za pomoč pri podržanju kajta in že sva debatirala o surfanju po Jadranu. Je rekel, da moram pridet nujno surfat na Balaton. Mogoče pa kdaj res bom.
Tehnični muzej v Sinsheimu
Že precej službenih poti sem hitela mimo, videla Concorda z avtoceste in vzdihovala zaradi pomanjkanja časa. Nazadnje pa se mi je izšlo: letalo sem imela šele zgodaj popoldan in ob 9.00 sem že bila pri muzeju. Sicer sem imela za ogled na voljo le dobro uro in pol, ker me je še čakala dveurna pot do letališča in na Frankfurtskem letališču je dobro biti vsaj dve do tri ure prej, zato sem šla v tehnični muzej v Sinsheim le z enim samim ciljem: hočem splezat gor v Concorda in ga videt od blizu.
Tehnični muzej v Sinsheimu je res ogromen, zanj bi v resnici potrebovala vsaj en dan. Zato sem bolj kot ne brzela mimo zbirk starih avtomobilov, motorjev, lokomotiv, strojev, zbirk kolesasrskih tekmovanj in koles, občudovala letala, helikopterje in celotne postavljene bitke s tanki in lutkami, zvočnimi učinki in video projekcijami. Ampak jaz sem hotela videt Concorda, zato sem res hitro drvela mimo in slikala s telefonom le, ko me je kakšna zadeva res očarala.
Oktobrsko jutro je bilo peklensko mrzlo, ko sem le splezala po neštetih stopnicah gor do Concorda in vanj. Supersonično letalo je edino ki je uporabljajo tehnologijo nadzvočnih poletov v civilnem letalstvu. Letalo z res bogato zgodovino je letelo je od 1969 do 2003, ima zanimive zgodbe, ena pa se žal ni končala dobro – z zadnjo nesrečo letala, ko so jih po tem umaknili iz prometa. S Concordom si letel iz Pariza do New Yorka v samo 3 urah in pol.
Do razstavljenega letala se povzpneš po strmih stopnicah in nato greš lahko v njem vse do pilotskega kokpita. Notri je bilo vse tesno, umazano in prašno, ampak hej, sem pa le enkrat v življenju videla in doživela tapravega Concorda!
Po Concordu sem nato zlezla še v Tupoljeva. Glede na to, da me je ta dan čakal polet še s pravim, delujočim letalom, sem se potem hitro podvizala naprej na letališče.
Po letalih sem si bolj podrobno ogledala le še Blue Flame, hibridni avtomobil z raketnim motorjem, ki je leta 1970 dosegel hitrost 1014 km/uro. Hudo!
Ampak ziher se bom v Sinsheim še vrnila!
Poglej slike:
