Zadnje čase sem imela kar nekaj službenih poti.
To ponavadi izgleda tako, da se popoldan usedem na letalo na Brniku, po dobri uri in 10-20 minut pristanem v Frankfurtu, najamem rent-a-car in se odpeljem v Heilbronn ali Neckarsulm (po kilometrih ni daleč, a so na avtocestah dela in pot z avtomobilom traja še vsaj 2 uri). Zvečer prispem pozno, utrujena padem v hotelsko posteljo in zaspim.
Super je, ker so hoteli v okolici Neckarsulma prilagojeni poslovnim obiskovalcem in je zajtrk že ob 6.30 uri, tako da si naslednji dan lahko že ob 8.00 ali 9.00 na službenih konferencah ali sestankih. Potem, ko si cel dan v “službi”, prideš zvečer utrujena v hotel, tam nekaj na hitro poješ in hja, spet padeš v posteljo. Naslednji dan ali čez dva dni zjutraj pa odbrziš nazaj v Frankfurt in nato z letalom domov.
Tako v kar nekaj obiskih niti nisem uspela videti kaj dosti mesta in okolice, čeprav je izredno lepo. No, Neckarsulm je precej industrijski, univerzitetno mesto Heilbronn pa je prelepo, obdano s hribčki s trtami. Če smo vsaj približno dovolj zgodaj prispeli (v Heilbronnu zaprejo restavracije po 22.00 uri), smo uspeli vsaj na hiter sprehod skozi mesto in na hamburgerje. Hans im Glück ima kar dobre, pa odprt je kakšno uro dalj. Burgerheart ima boljše burgerje, je pa večja gužva in tudi zelo glasno. Včasih, kadar sem sama, pa zavijem v prvo restavracijo ob hotelu in do sedaj še nisem jedla slabo, grem se pa loterijo z nemškimi knedlnimi in mesninami. Preveč kumine radi tlačijo zraven vsepovsod. In jetra.
No, vseeno sem uspela z nekaj potmi nabrati nekaj tudi (iphone) slik s potovanj. Vsakič skušam vsaj nekaj malega videti, če že ni časa za muzeje in galerije, pa skušam doživeti vsaj večerni utrip mest.
Osnovno sredstvo za preživetje dolgčasa na letalu je zame Kindle Paperwhite. Takole bereva s sodelavko vsak polet:
Obvezna slika z letala 🙂
Takole kumrn je Neckarsulm v delu, kjer je industrijska cona. Čeprav mene ti visoki dimniki res fascinirajo, žal pa prispevajo tudi k slabemu zraku v tem okolišu.
Letališča imam rada in nimam rada. Rada imam občutek, da nekam grem, da bom doživela nekaj novega in spoznala nove ljudi, se nekaj naučila. Ne maram pa ure in ure hoje po neskončnih hodnikih, ure čakanja na kontrolah in potem v dolgočasnih sivih čakalnicah. Duty free shopi pa imajo vsi enako ponudbo enakih čokoladic, kozmetike in alkohola. Ok, izjema je letališka trgovina v grškem Solunu, tam je bilo pa res rajsko, s koopicami grških specialitet.
Frankfurtsko je res ogromno letališče, mesto v malem:
To so pa ti neskončni hodniki. Prvi so iz Muchna, drugi iz Frankfurta (podzemna povezava med terminaloma). 
Heilbronn je živahno in lepo mestece. Žal sem ga uspela videti samo ob sončnih zahodih ali v temi 🙂
Nisem pa še uspela zgruntat, zakaj je pred Frankfurtom nekaj deset kilometrov telih stebrov in kabelskih napeljav ob avtocesti in še jih gradijo.
Takole zaenkrat iz nemških popotovanj. Naslednjič pa o tem, da sem enkrat pa le uspela vmes na poti do letališča le uspela skočiti v tehnični muzej v Sinsheimu. Concorda vidiš z avtoceste in vsakič, ko sem se peljala mimo, sem si rekla, da ga pa moram tokrat nazaj grede res iti pogledati.
