Jutro s pogledom na Olimp

Vedela sem, da je terasa na vrhu hotela v Solunu uradno zaprta, ker prenavljajo okoli bazena, pa vendarle sem si rekla: “če ne bom vprašal, ne bom vedela in ne doživela” In sem vprašala na recepciji, če bi se vseeno dalo kaj poslikati čudovit razgled z njihove krasne terase.

Prijazen receptor je najprej rekel, da ne, potem pa je vendarle rekel  mladeniču, ki mi vsak večer prijazno zapelje avto v hotelsko garažo, da naj me odpelje gor. Pssst, ne smeš povedati njunemu šefu.

Ko so se odprla vrata dvigala v bleščečo jutranjo sončavona terasi, sem bila čisto prevzeta. Kakšen fantastičen razgled! Na eni strani cel Solunski zaliv z magično zasneženim Olimpom v ozadju. Ja, tistim Olimpom, kjer so žurirali grški bogovi. Ter mestno ladjedelnico in propadajočo opuščeno staro pivovarno. Na drugi strani pa milijonsko živahno mesto Solun, ki mu domačini rečejo Thessaloniki.

Ne samo, da sem ujela nekaj lepih fotk, mladenič mi je začel pripovedovati o mestu, kako je nastalo, da so v njem tri univerze, o ustanovitelju mesta, pa o kralju ki je potem kasneje ustanovil Konstantinopolis v Turčiji, o bitkah, uniformah, pa tudi o tem, da grško ime mesta Thessaloniki izhaja iz imena sestre Aleksandra velikega. Očarano sem ga poslušala, ko mi je zanosno razlagal in prav videlo se je, kako ima rad to mesto.

Podatki na wikipediji niso najbolj točni, saj je v mestu, ki se razprostira več kot 45 km v dolžino ob zalivu več kot milijon prebivalcev. Pripovedoval mi je tudi o Olimpu, domačini mu rečejo Oros Olympos ali Olimbos, v resnici pa gre za čez 50 gorskih vrhov, najvišji vrh je Mitikas, in je visok preko 2900 metrov.

Potem mi je pripovedoval o veliki gospodarski krizi leta 2011, katere posledice so vidne še danes, o tem, kako težko je dobiti dobro delo in kako težko živijo domačini. Kljub težkim besedam je bil nasmejan in zadovoljen.

Lepo jutro je bilo to.

 

Nakupovalna izkušnja, ki me je sezula

Včeraj sem imela priložnost opazovati nakupovalno izkušnjo, ki me je resnično fascinirala in navdušila.

Najprej malo ozadja

V enem od športnih hipermarketov sem pred tedni kupovala nove smučarske čevlje, po domače “pancerje”.

Pri nakupu sem naredila nekaj tipičnih napak:

  1. Zraven so bili otroci, ker smo šli po nakupih tudi zanje in saj veste, ko postanejo nestrpni, zdolgočaseni, utrujeni, postanejo tudi tečni in se začne z vsem muditi. Tako se pomerjanju smučarskih čevljev nisem dovolj temeljito posvetila tudi sama. Obula sem čevlja, imela dober občutek in to je bilo to in že smo šibali k blagajni.
  2. Naslednja, verjetno ključna napaka je bila ta, da sem kupovala smučarske čevlje v trgovini, kjer ni bilo na spregled nobenega svetovalca ali prodajalca. Če pa že slučajno ujameš kakšnega, ga druge stranke vlečejo na svoje konce in se ti ne posveti popolnoma. Poleg tega ti prodajalci niso specializirani za posamezna športna področja in niso dovolj kompetentni pri svetovanju. Se vam je že zgodilo, da vam je prodajalec v takih velikih trgovinah trdil, da ima točno tak izdelek on doma in ga uporablja? Tako se mi je npr. zgodilo v eni od velikih trgovin z elektroniko in gospodinjskimi aparati, ko sem kupovala novo televizijo, da mi je isti prodajalec pri vsakem novem obisku trgovine trdil, da ima točno ta model (ki je bil vsakič drugi) doma in da je ta res super.
  3. Smučarski čevelj sem pomerjala dopoldan, ko so noge še “sveže” in niso otekle, kot so rade popoldan.
  4. Smučarskih čevljev nisem nato preverila še doma, ampak so v vsakodnevnem hektičnem dogajanju ostali v škatli in čakali na prvo smučarijo.

In realnost je pokazala zobe (drama)

V decembru smo šli s prijatelji na prvi ski opening in takoj, ko sem obula nove smučarske čevlje ugotovila, da to ni to. Pancerji so me namreč zverinsko tiščali in tudi zapreti jih nisem mogla na zgornjih dveh sponkah. Kako je to mogoče, če pomeriš čevelj in vse štima, potem pa ti čevelj ni več prav? No, pozneje izveš, zakaj… Pancerja sta me tako tiščala, da sem imela noge otrple in sem skoraj zajokala zaradi bolečin (pa nisem cmera jera).

Poskušala sem malo hoditi po parkirišču gor in dol, da se malo zmehčajo in noga privadi, seveda so se pri tem pancerji umazali in tudi plastika je bila takoj opraskana. Ni šans, da lahko takšne vrnem nazaj v trgovino. Nikjer jih ne bi vzeli, lahko jih grem samo prodajat na bolho. V vsakem primeru bi bila na izgubi, saj so bili pancerji višjega cenovnega razreda in bi tisti, ki išče le te na bolhi raje kupil nove, saj cene ne bi mogla bistveno spustiti.

Dobro je, da sem imela s seboj še stare pancerje, tako da sem vseeno lahko smučala. Pa vendarle sem pametna punca, pih!

Kaj je torej rešilo mojo zagato in kako?

Pred leti je znanec omenjal, da je imel težave s pancerji in da jih je nesel razširiti in prilagoditi po svoji meri. Nekje v spominu sem imela, da je podjetje v Višnji Gori, to je pa tudi bilo vse. Lotila sem se guglanja in dobila take rezultate.

Oh, za prilagoditev smučarskih čevjev so potrebne rezervacije terminov? Jaz pa potrebujem smučarske čevlje jutri. Vseeno sem nekaterim podjetjem napisala email, a le od enega v roku 24 ur prejela odgovor, da se ni potrebno naročiti in naj se kar oglasim.

Nakupovalna izkušnja, ki me je sezula

Resno in dobesedno!

S svojimi pretesnimi pancerji sem se odpeljala dobre pol ure daleč. Veliko parkirišče pred majhno zasebno trgovino je bilo popolnoma zasedeno. Skozi vrata so hodili ljudje s smučmi in pancerji v rokah, torej sem na pravem mestu. Ok, sezona je, očitno imajo dober smučarski servis. Ko sem stopila v trgovino, je sledil prvi šok: v trgovini je bila množica ljudi.

Continue reading Nakupovalna izkušnja, ki me je sezula

Plesni tečaj

Ko je imel prvi sin pred leti maturantski ples, sva z najljubšim ždela ob tisti okrogli mizi na Gospodarskem razstavišču, žulila ceneno vino in gledala srečne ljudi, ki so plesali. Takrat, tik pred sinovim maturancem nama ni padlo na pamet, da bi se morda lahko pa zdaj res že lahko naučila plesat. Saj, maturanc je bil fajn, ampak nekaj je vseeno manjkalo.

Zato sva sklenila, da bova pred naslednjim maturancem od starejše hčerke, šla v plesni tečaj. No, tam enkrat letošnjega januarja smo že vedeli za datum maturatskega plesa aprila, in takrat je bil skrajni čas, da se vpiševa v plesni tečaj.

Ponavadi sem pri nas doma jaz tista, ki rihtam stvari, tokrat pa se je najljubši zavzeto lotil projekta “THE plesni tečaj”. Kar je razumljivo, tukaj je on vlagal kviskota: če je hotel zaplesati maturantski ples s hčerko, se je pač moral naučiti plesati.

Presurfal je internete in našel obetajoč plesni tečaj z luštno plesno šolo v našem malem kraju. Tudi termin je ustrezal njemu, meni žal niti ne, ker imam ob petkih zvečer ponavadi pevske vaje, ampak sva sklenila, da bova že kako prefurala.

In sva šla. Continue reading Plesni tečaj