Arboretum je park, kjer se najpogosteje sprehaja z najljubšim ob nedeljah zjutraj, da se izogneva turistični gneči.
Imava letni karti, tako da sva kar pogosto tam. Lepo je opazovati, kako se prebuja narava.
What now?
Ugotovila sem, da že precej več kot eno leto nisem ničesar napisala semle.
Priznam, malo sem pozabila, da ta blog še obstaja, in ko je včeraj prišel račun za domeno in hosting, pa – saj veš “should I stay or should I go”. Sem mu dala še eno šanso, pa da vidimo…
Verjetno mi ne bi škodilo, da začnem spet pisati. V tem času, ko bolj čučkamo doma in mi že samo pot do službe da filing “vauuuuu potujem!!!” sem razmišljala, da bi naložila gor lepe fotke iz potovanj prejšnjega leta in letos do konca februarja, saj sem se precej potepala po jadranskih, italijanskih in nemškogovorečih področjih ter posnela nekaj lepih fotk s telefonom. A naj kaj objavim, ali je to “bilo pa prošlo” in naj ostane v nekem drugem času?
No, vmes sem tudi menjala telefon. Priznam: s Huawei P30 Pro se da delat FANTASTIČNE fotke. Noro dobre fotke. Kot da nekako niso moje, saj jih umetna inteligenca lepo polišpa in uštima, da izgledajo, kot da niso s tega sveta. Huaweizverino sem dala hčeri, in šla nazaj na manjšega jabolčka, ker mi Android zelooo ni ustrezal.
Sedaj sem malo nesrečna: imam telefon s shitty kamero, moj dobri stari Nikon D90 pa tudi jemlje slovo. Počasi mu odpovedujejo razni deli in že en čas imam na nakupovalnem spisku en luškan majhen brezzrcalnik. Ampak kaj, ko me vlečejo dol objektivi od DSLRja (bi jih še vedno rada uporabljala), cene brezzrcalnikov – no, vedno kaj bolj prioritetnega pride vmes: je crknil pralni stroj, pa olje je bilo treba kupit, pa lani sem praznovala okrogli rojstni dan, pa…
Vmes sem bila tudi na začetnem tečaju pri Arnetu Hodaliču. Sem dobila najhudejše darile (bone za Arnetove tečaje) za svoj okrogli rojstni dan lani, ki se ga ne omenja pri ženskah te starosti in lahko rečem samo PRIPOROČAM! Na tem tečaju sem res uživala. Pa še Markotovo surfaško fotko je pohvalil. Arne approves! Čeprav je bila slikana, khm, na avtomatiki. Nič rihtanja zaslonk, pa tega.
No, letos oktobra sem se prijavila še na nadaljevalni tečaj pri Arnetu in Katji. Ta je na terenu in potem na Photoshopu. Tu fejkanja več ni! Zdaj bom morala res enkrat in dokončno osvojit to zaslonko.
Wish me luck!
U-Bahn in S-Bahn
Berlin. Fotogenična. Vzmemirljiva. Premična. Hitra. Učinkovita. Podzemna. Nadzemna. Železnica. Železniške postaje. Svetovi v malem.
V ušesih pa seveda Rundek.
Berlinski zid
Laibach pojejo v pesmi “Achtung” (album Wat, 2003):
“DIE MAUER IST KEINE GRENZE
UND GRENZE IST KEIN ABGRUND”
Prva asociacija, ko pomisliš na Berlin, sploh če si “starejše” generacije, je seveda zid. O zidu sem prebrala veliko, spremljala nekoč v dnevnih novicah, brala v knjigah, pa vendarle… šele ko si tam in ko greš ob tem zidu in tam na Check Point Charlie ter v muzeju DDR gledaš, prebiraš zgodbe in dokumentacijo o zidu, te ta res šele močno zadane. Continue reading Berlinski zid
Nebo nad Berlinom
Vem, da je naslov klišejski, ampak khm, morala sem 🙂
Berlin je bil že dolgo na moji “to see” listi. Ne samo za videt, ampak za doživet. A veš tisto, ko so mesta, ki imajo tisti pravi vajb in so mesta, ki ga nimajo. Na primer Pariz. Pariz je sicer krasen, ogromen, ima kup lepih stvari, ampak vajba pa nekako nima. Požrle so ga masovke s turisti ter dolge čakalne vrste pred galerijami in muzeji. Berlin pa ta vajb ima. Sploh “vzhodni”.