Kot je že tradicionalno v decembru, smo skočili s prijatelji na podaljšani vikend in si privoščili ornk smučarijo. To je tista naša smučarija – brez otrok. In tam se res smuča, kot se šika! Nobenih lulat, kakat, pomfri bi, lačen, žejen, krofi, štrudelj in podobnih for ni.
No, moram pa priznati, da je iz leta v leto ta naša smučarija s prijatelji vedno bolj podobna geriatrični smučarski sekciji. Kar naprej kdo jamra kaj vse ga boli, en ima frderbano ramo, drugi koleno, tretja je dala čez kemo in podobne, ma vsako leto kaj nebodigatreba dodamo. Tako, da to v resnici ni pravi ski opening, saj za nas ne obstaja Après Ski ampak se potem raje izležavamo in grejemo po savnah in v hotelskih bazenih in džakuzijih. No, vsaj hotel zagotovo izbiramo po tem koliko toplo vodo imajo v bazenu. In letos mi je celo uspelo it zjutraj plavat. Pogrešam plavanje, zelo.
Kljub vsem težavam z zdravjem, s sklepi in vedno manjšo kondicijsko sposobnostjo, smo se vseeno res fajn nasmučali. Mrzlo je bilo k ps (kar očitno ne ustavi domačinov, da se ne bi vozili s kolesi pri minus deset brez rokavic), da so lahko delali sneg na smučiščih in sneg je bil odličen. Smučišča pa prazna!
Prvi dan smo se podali na visokogorski Clausberg, ki je imel celo nekaj naravnega snega, druga dva dni smo se svaljkali po mondenem Kronplatzu, četrti dan smo načrtovali osvojiti smučišče nasproti Clausberga, a smo jo morali pičiti malo predčasno domov, ker je najljubši zbolel (čeprav je bil res toplo oblečen in je nosil rokavice).
Z vremenom smo imeli terno. Kristalno jasno temno modro nebo, v dolini mraz, zgoraj na kucljih toplotna inverzija z ravno pravimi plus štiri, da je sneg še super.
Tudi trije dnevi so bili zvrhano dovolj za začetek. Zdaj grem pa še bolj pridno trenirat body tehniko, da bom fit še za prihajajočo družinsko smučarijo.
Vse fotkice so narejen s telefoninom.