Če so me kdaj vprašali Rollingi ali Beatli, sem kot iz topa vedno izstrelila Rollingi valjda, čeprav jih v resnici nisem nikoli kaj dosti poslušala. Itak so jih ves čas rolali po radiu. Beatli so mi bili preveč polizani, pa tiste njihove lala pesmice, ki gredo v uho in se jih ne znebiš nikoli več… Saj vem, saj vem, tudi Beatli so bili v nekem obdobju pomembni… ampak meni so bili Rollingi pač bolj všeč.
No, zadnjih deset let govorim, da bom šla na koncert Rolling Stonesov, za zihr, vsaj preden pobere Keitha in njegove kompanjone, da to vsaj doživim v živo. No zdaj sem to končno uresničila, oziroma mi je željo izpolnil najljubši. Še več: organiziral je skupni družinski izlet z našima tavelikimadvema rokerjema in družinskimi prijatelji in tako smo včeraj šli – v Spielberg. Na Rollinge.
Grandiozno, veličastno
Z Rollingi je vse grandizono: ogromno prizorišče, nepredstavljivih več kot 100.000 obiskovalcev, fantastičen oder… in ja, seveda tudi koncert sam.
Štartali smo zgodaj dopoldan, saj so organizatorji priporočali zgodnji prihod, da se je vsa ta množica ljudi prerazporedila preko popoldneva. Odločitev je bila pravilna, parkirali smo na prvem parkirišču tik ob prizorišču, carsko! Lahko smo se z dežniki sprehodili do prizorišča, si ogledali vse skupaj, se šli nazaj k avtu preoblečt in nato v čakalni ring nekaj pojest. No, vsaj takrat je bilo to super, po končanem koncertu pa zagotovo ne, saj smo potem do pol treh zjutraj čakali skoraj v stoječi koloni s prizorišča.
V trenutku, ko smo se pripeljali v Spielberg sem se že nahajpala. Seveda, videla sem THE avion.
Prizorišče koncerta je bilo OGROOOOOMNO.
Predstavljaj si Micka in njegovo druščino, ki bi bili na tej sliki pod streho pod stolpi na odru veliki kakšnih 2 mm. No, tako je to izgledalo.
Blatni dol
Blato na prizorišču. Je bilo. Veliko blata. In zabave. Boge pupe, ki so prišle v snežnobelih lepih allstarkah. Moralo jih je zelo zebsti.
Najprej, Kaleo
Vzdušje pred koncertom se je stopnjevalo, dve predskupini sta nas fino ogrevali. Še posebej so navdušili islandski Kaleo, vau, kakšen blues, kakšen vokal ! In prekrasne Jökullove kitare in kitarske spretnosti. In ta vokal, ah!
Poslušaj:
Tale pesem od Kaleo me je prav začarala:
Ko se je stemnilo, sem bila nadvse hvaležna odločitvi, da se oblečem v bundo in obujem tople smučarske nogavice in gozarje z debelimi podplati, ker je od blata (ne pretiravam, kje skoraj do kolen) pod nogami vel zoprn mrzel hlad. Poskakovali smo sem in tja, se pogovarjali, občudovali nore frizure in outfite mimoidočih, malo poplesavali, jedli, pili in čakali na… zvezde, na Rolling Stonese. Matr, me danes bolijo noge in križ. Ampak nisem jamrala, saj so bili okoli nas še dosti starejši ljubitelji glasbe Stonesov, pa ni noben javkal. Keith menda na koncertih čara z neko palico in zrihta vreme. Tudi tokrat ga je. Vreme je bilo. In ni padalo! Investicija v pelerine je tako postala brezpredmetna. O tem, kako sem jih na vrat na nos zjutraj iskala po vseh trgovinah naokoli, tudi ne bi. Imeli so jih v najbližjem Intersportu, take Ferrino superduper. Zdaj imam lepo rdečo pelerino.
In potem so prišli
Začetek je bil, kot se za zvezde spodobi, fenomenalen, spektakularen! Poglej, nisem si mogla kaj, da ne bi posnela. Res je, da pri prvem komadu glasbeniki niso bili najbolj uglašeni, ampak kdo bi jim zameril. Prva pesem je bila, Sympathy in potem so ga žgali debeli dve uri plus bis, in to trd in zelo surov rock’n’roll.
Začetek spektakla Rolling Stones.
Objavil/a Karmen Mlinar dne 17. september 2017
Fenomenalen občutek je bil del te ogromne množice, več kot 100.000 ljudi, ki smo v en glas peli in plesali na njihove hite. Mick ni razočaral: to njegovo vehementno in samozavestno zapeljivo sprehanje po odru in miganje z boki je enkrat v življenju pač treba videti v živo. Mislim, da smo imele vse punce s tem veliko veselja. Pa kakšni fantje tudi.
Keith je že v prvem komadu vžgal občinstvo z legendarnim prižiganjem cigareta in brenkanjem na kitaro z visečim čikom iz ust. Na začetku je zgledal, kot da ga je vsekalo v križu, da se komaj premika, no, deloval je precej zdelano, ampak potem se je razživel in pokazal svoje prave atribute. Tudi z dvema solo komadoma, ki ju je odpel.
Super je bilo, ker pesmi niso oddigrali samo “radijsko” ampak so bile podaljšane, s solo vložki basista, saksofonista, kitaristov, back vokalov… ni da ni… pravi rock’n’roll.
Ni kaj, nonoti so dokazali, da še zagotovo niso za med staro šaro in da znajo vžgati neverjetno množico ljudi. Res fenomenalen koncert. Ha, še Mick se je trudil govoriti nemško in mu je uspelo povedati kar nekaj stavkov, ne samo Guten Abend, Spielberg. Tudi to, da je bil to njihov 50. koncert v Avstriji. Posebej je pozdravil tudi občinstvo iz Slovenije, in takrat se nas je res dobro slišalo, nas je bilo, izgleda, tam kar precej.
#StonesNoFilter