Cinque Terre. Z eno besedo: ne it tja, to je turistična past!
Hujša, kot Firence. Ali Pisa.
No ja, ampak je tam takoooo lepo.
Super je, ker vasice povezuje vlak. Manj super je, da ta vlak vozi večinoma po tunelih in nič ne vidiš. Super je, ker si lahko kupiš dnevno karto za vlak in vstopnino v nacionalni park.
Ampak potem se pač s hordo turistov vališ dol po uličicah slikovitih mestec. Po napornih dnevih in številnih prehojenih kilometrih v Firencah se je hči uprla, da bi šli po treking poteh po vrhovih vasi, pa sva bili pač bolj urbani.
Pa tudi vreme se je frderbalo. Domačini so sicer govorili o strahoviti nevihti, ki prihaja, čolne so po uličicah zvekli visoko gor, tudi morski valovi so bili noro visoki in siloviti, vendar smo imeli v tem koncu vseeno kar srečo. Malo bolj vzhodno in dol nazaj proti Firencam, je v neurju ruvalo drevesa in poplavljalo.
Na poti iz Firenc proti obali in Cinque Terram, sva se prej ustavili še v Pistoii. Pistoia je malo mestece, zaradi deževnega dne tudi čisto brez horde turistov. Vendar nama je uspelo uletet tja ravno v soboto dopoldan, na veliki semanji dan. Obetala sem si fotke čudovitega trga, namesto tega pa sem dobila v objektiv kramo in stojnice vseh sort. Vseeno je bilo lepo, domačini so žlobudrali, se srečevali, mesto je živelo in vrvelo, zastavice čez ulice se plahutale v vetru. Vse s čisto drugačno frekvenco, kot Firence, naphane s turisti.
V Pistoii je precej zanimivih muzejev s slikami iz 12. stoletja naprej, pa tudi čudovita katedrala in kar nekaj znamenitosti.
Popoldan sva prispeli v Levanto, lepo obmorsko mestece, kjer sva se nastanili v ljubkem malem hotelčku in kljub grozeči nevihti mahnili na vlak ter prevozili Cinque Terre sem in tja. Na blef sva šli dol z vlaka na eni od postaj, kjer se nama je zdelo, da je malo manj turistov.
Zvečer sva se vrnili v hotelček, ma sva imeli spet srečo. Ravno sva stopili v recepcijo, ko se je strahovito ulilo. Večer sva preživeli ob zakurjenem kaminu, v prijetnem dnevnem prostoru, ob odlični kavi in slaščicah ter branju. Ponoči je strašno nalivalo.
Jutro naslednji dan je bilo še vedno viharno, a so napovedali izboljšanje vremena, zato sva se že navsezgodaj podali na vlak in uspeli videti vsaj nekaj. V hotelčku so nama prijazno ponudili garažo za parkiranje, tako da s tem ni bilo skrbi. Ko sva se okoli enih popoldan vračali nazaj, je posijalo sonce in so se že začele ulivati horde turistov. Ravno prav, da sva šli potem midve nazaj proti domu.
Evo, nekaj slik iz Cinque Terre, saj so kar uspele, no.
V Cinque Terre bom zagotovo še prišla. Z najljubšim, ker so romantične. In pozimi, ko ne bo preveč turistov. Je prelepo.
Krasne fotke! Si tudi mene navdušila, absolutno obiščem! Hvala :*
Hej, Pol. Hvala. Pokrajina je prelepa, vredna obiska, da. Lepo se imej!
Si imela srečo z vremenom 🙂