Jesensko potepanje

Facebooktwittergoogle_plusredditpinterestlinkedinmail

Ker je bil naš letošnji junijski dopust prekratek, delovniki pa vse do začetka septembra dolgi, predolgi, nekaj tudi službenih poti, pa tudi skrb za babi doma je vsak dan težja, sva se z najljubšim odločila, da si privoščiva oddih samo za naju. Zaradi babičinega zdravstvenega stanja sva se odločila, da ne greva kam daleč z letalom ampak se zadržujeva bolj v bližini, tako da lahko v enem dnevu prideva nazaj, če bi bilo kaj narobe.

Odločila sem se, da tokrat me bom rezervirala nastanitev, saj sva želela narediti “road trip” in spati tam, kamor naju bo pač prineslo. Booking.com aplikacija zna biti za to zelo priročna, saj popoldan oz. proti večeru pokaže “last minute” ponudbe v geografski okolici, kjer se nahajaš in lahko dobiš prenočitve po res ugodnih cenah.

September se je doma začel z mrazem in dežjem, midva pa sva na jugu Jadrana uživala v podaljšanem toplem poletju. Prvi dan sva se ustavila na slapovih Krke, potem sva šla na večerni trajekt v Pločah in skočila na Pelješac.  Prespala sva v kraju s hecnim imenom Trpanj.

Kljub temu, da je bil že september, je bilo na slapovih Krke ogromno turistov, vseeno pa ne toliko, kot jih je v času velike sezone. Saj so lepi in lepo se je tam sprehoditi, pa vendarle sem bila vesela, ko sva prišla še pravočasno v Ploče za trajekt. No, trajekt je krepko zamujal in v pristanišču sva si privoščila odlično pico za večerjo.

Hotel v Trpanju je, well, imel dober gin tonik zvečer na terasi in je bil pač za prespat. Ko sem zjutraj zagledala sobo, sem se spomnila na elektrijade iz študentskih let. No, tukaj je to vse ostalo v tistem času. Edino zavesa je vmes, enkrat ponoči, padla dol. Je bil pa pogled na morje prelep.

Naslednji dan sva jo počasi mahnila čez Pelješac in v Viganj. Že dolgo sem si želela tja, da pofotkam surfarje in kajtarje tam. Burja je žgala, da je bilo veselje, v vodi na stotine uživačev, a kaj, ko se je zakuhala nevihta. Ko je čez kanal, pri Korčuli usekala prva strela v morje (spektakuarno za videt, na žalost nisem ujela na fotič), jih je večina pobrisala iz vode. Ko je strela usekala drugič, so jo ven pobrisali vsi in razbesnela se je huda nevihta.

Vedrila sva v barčku na plaži, se dobro najedla in popila mrzlo pivo, pa je bila nevihta že mimo. Veter je šel dol, ampak ga je bilo pa še toliko, da sem rentala surf za eno uro in uživala stonauro.

Proti večeru sva jo mahnila proti Orebiču in na trajekt za Korčulo. Na Korčuli sva bila nato dva dni. Bivala sva v čudovitem malem hotelčku malo stran od centra. S seboja sva imela kolesi in ker so bile temperature tam do 25 stopinj max., je bilo idealno za kolesarjenje. S kolesi sva se zapeljala na jug Korčule, v Lumbardo in mimo Lumbarde vse do južnega rta, ki ima super ime Rt Ražnjić. Tam sem se, v popolni samoti in prvič v lajfu čisto naga okopala. Super je bilo, vse dokler niso na rt prišli francoski maturanti, kamor jih je k svetilniku gnala vsa poskočna profesorica. So imeli kar fajn peš vzpon gor in potem dol do rta, božčki, vsi prekrokani. Nato sva si privoščila večerni sprehod v mesto in krasno večerjo na hotelčkovi terasi.

Naslednji dan sva šla malo naokoli, pogledat zanimivo Blato in pa vse tja do Vele Luke. Nisva šla na grob Oliverja Dragojevića, menda pa tja romajo cele procesije. Seveda so se iz vsakega lokala slišale njegove melodije. Sprehod po mestu in zvečer nazaj v čarobno mesto Korčula. Joj, kako hitro je minilo.

Naslednje jutro sva zapustila Korčulo z jutranjim trajektom in jo mahnila navzdol po Pelješcu. Na poti sva obiskala odbito mestece Ston, kjer je čisto odbito obzidje, dolgo 5 km. Ker v tem času vozi trajekt na Mljet samo še 4x dnevno, sva lovila trajekt ob 13h v Prapratnu.

Po 45 minutah vožnje z najbolj zdrtim in zgonjenim trajektom kar sem jih kdaj videla, smo prispeli na Mljet. Ta otok sem si že dolgo želela pogledati in doživeti. Na Mljetu sva bila 4 dni. Prvi dan sva obiskala znance naših sosedov, ki so prenesli pozdrave – v majhni vasici Kozarica. Bi ostala kar tam, ker je bilo prelepo, če le do tja ne bi vodila strašna prepadna cesta, kjer se ne moreta srečati 2 avtomobila, brrr.

Nastanila sva se v Pomeni, kar se je kasneje izkazalo kot napaka. Želela sva biti v bližini nacionalnega parka, da bi ga obiskovala iz bližnjega izhodišča. Pomena je v bistvu kraj s par apartmajev, enim hotelom, vsaj 20 konobami in pristanišče za jahte, jadrnice in ogromne barkače, ki vozijo ameriške turiste na enotedensko križarjenje po jadranskih otokih. V pristanišču so bile te barkače privezane druga ob drugo in ko so se iz njih usuli ljudje, se je mestece napolnilo do zadnjega kotička. V konobah si čakal ko munjen, cene so bile noro ubrisane, tudi cena nastanitve v mikro apartmaju je šla v nebo. Ajde, so pa imeli dobre in sveže ribe v teh konobah.

Naslednje tri dni sva preživela ob kolesarjenju ob jezerih v nacionalnem parku in celodnevnem obisku otočka. Čudovito je bilo, narava prekrasna, le preveč turistov. Ob 10 km poti okoli Velikega jezera so se k sreči porazgubili, na izhodiščnih točkah pa je bila gužva nepopisna. Zadnji dan sva se napotila na jug, pogledat peščene sipine v Saplunaro. Tudi tu naju je ujela nevihta in prvič sem imela priložnost opazovati vodno trombo zelo od blizu. Cene v Saplunari so bile 3x nižje, kot v Pomeni. Šment!

Zadnji dan sva se odpravila proti domu in šla čez Neum. Na obeh mejah z BIH smo se kar fino načakali, tako da sva šele okoli 12h prispela v Opuzen, kjer sva bila dogovorjena s prijazno Javorko za ogled nasada mandarin na poljih na izlivu Neretve. Javorka naju je pričakal s fantastičnim narezkom in  naju gostoljubno povabila v svoj dom, tik ob reki Neretvi. Po okrepčitvi smo se napotili v nasade. Že leta kupujem njihove sladke mandarine, ki so pridelane na kar najbolj naraven način, ki jih dostavljajo v Ljubljano. Mandarine so obrane dan prej, in to zrele, z drevesa in drugi dan se že sladkamo z njimi. Polja so fantastična, tudi regulacija in ureditev vode, da morska voda ne prodira gor po Neretvi je bila zanimiva za videt in doživet.

Slike vseh jadranskih jesenskih potepanja bodo sledile v prispevkih v naslednji dneh.

Vesela sem, da sva si uspela vzeti nekaj dni samo za naju in zelo sva uživala. Glede na trenutno težko situacijo doma, je bil ta najin potep kratek in sladek in še kako potreben, da sva se spet malo zbližala in bila samo midva. To sva rabila.

 

 

Facebooktwittergoogle_plusredditpinterestlinkedinmail

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *