Kraj mojega maturantskega izleta in številnih vračanj kasneje. Vedno mi je čarobna in posebna. Na žalost je postalo mesto Korčula mondeno, polno kafičev z enako ponudbo in enako pogrnjenimi mizami. Malo je izgubila čar, ampak če greš malo naokoli, špa e vedno najdeš veliko lepega mimo poamerikanjene turistične gneče.
Na slikah spodaj je večina motivov z rta Ražnjići, skrajno južnega dela Korčule, kamor sva se podala s kolesi.
Lanske fotografije iz mesta pa so tukaj: klik klik.
Ker je bil naš letošnji junijski dopust prekratek, delovniki pa vse do začetka septembra dolgi, predolgi, nekaj tudi službenih poti, pa tudi skrb za babi doma je vsak dan težja, sva se z najljubšim odločila, da si privoščiva oddih samo za naju. Zaradi babičinega zdravstvenega stanja sva se odločila, da ne greva kam daleč z letalom ampak se zadržujeva bolj v bližini, tako da lahko v enem dnevu prideva nazaj, če bi bilo kaj narobe.
Ker sta v bližnjih Jelsi in Starem Gradu ribarnici katastrofalno založeni, pa še to večinoma z gojenimi ribami, smo se neko zgodnje jutro odpravili po ribe raje kar na Korčulo, v Velo Luko.
Od nas je do tja po morju kakšnih 40 minut vožnje (z makino, ki stisne 115 konjev, ker čas vožnje je seveda odvisen od višine valov, vetra in moči motorja na čolnu). Mimogrede si ogledaš in se skopaš še v prekrasnih zalivčkih na otočkih na poti. Privoščili smo si zajtrk iz pekarne in dišečo kavo ter dobili fantastične sveže sardele in domače sadje.
Vsako leto na dopustu naredimo odpravo sinjega galeba. Lani smo jo z gliserji mahnili na Vis, letos pa na Korčulo. Za izlet smo si izbrali res lep in vroč dan, ki pa je popoldan presenetil z nenapovedanim hudim maestralom, ki je presenetljivo trajal še dolgo v večer. Vožnja nazaj je bila temu primerna – kot na tistem vlakcu gori doli in naokoli v Gardalandu. No, ampak dopoldan je bilo še vse v redu in prelepo, Korčula je krasna in zanimiva, a tudi zelo turistična. Za kopanje smo se zapeljali v zaliv s kristalno turkizno vodo med Badijo in Korčulo, kjer pa je imelo enake namene še kakšnih 100 drugih bark, zato smo jo mahnili potem raje kar do Badije, se privezali za osamljeni stari pomol in se sprehodili po otočku.
Ko se čez noč temperatura spusti za 15+ stopinj in se na tako ravno prav lenobno sobotno popoldne zavlečeš pod topel kovter, s šalco toplega čaja iz domačih zelišč, je čas za tiste prave počitniške reminiscence. Še posebej, ker je drugi del planiranih počitnic v avgustu zaradi višje sile padel v vodo.
Letošnja bera surfarskih fotografij je bila odlična. Sploh tista s čolna, ko smo v divjem popotovanju s Korčule nazaj na Hvar drveli po noro visokih valovih čez kanal med Pelješcem in Korčulo. Kjer je bilo, ne pretiravam, na stotine surfarjev in kajtarjev.
